Z uradnim razpisom parlamentarnih volitev slovenski politični prostor vstopa v novo fazo, ki bo bistveno drugačna od tiste pred štirimi leti. Na volitvah leta 2022 se volilno telo ni toliko odločalo na podlagi podrobnih programskih točk, ampak je šlo bolj za glasovanje “proti” določenemu načinu vladanja. Volivca je bolj motiviral odpor do nasprotne strani kot pa navdušenje nad lastno izbiro. Ta strategija je bila takrat izjemno učinkovita in je mobilizirala rekordno število ljudi. Vendar pa ima ta pristop omejen rok trajanja. Mobilizacijski potencial “glasovanja proti” s časom upada, sploh ko “nevarnost”, ki je volivce motivirala, ni več neposredno na oblasti. Po štirih letih vladanja koalicija ne more več zmagati zgolj z opozarjanjem na preteklo vlado, saj volivci naravno ocenjujejo trenutno stanje države. Vprašanje “Koga ne maramo?” zamenja bolj pragmatično vprašanje: “Ali sistem deluje?”
Pomen klasične “zgodbe o obnovi”
Da bi razumeli dinamiko prihajajočih volitev, moramo najprej razumeti psihologijo političnega odločanja. Ljudje primarno nismo bitja, ki racionalno preračunavajo osebne koristi in volijo tistega, ki jim ponudi boljši “paket” uslug, ampak smo bitja zgodb. Svet si razlagamo skozi pripovedi, ki nam pomagajo osmisliti kompleksnost družbe in okolja. V bitki med suhoparnim dejstvom in čustveno nabito zgodbo bo slednja skoraj vedno prevladala, saj nagovarja našo identiteto in vrednote, ne le naše denarnice.
Če želi leva sredina zmagati, mora postati verodostojna zagovornica reda. To v praksi pomeni neposredno naslavljanje tistih tem, ki se jim tradicionalno morda raje izogiba. S takšnim pristopom levica ne bi postala desnica, ampak bi nevtralizirala njeno ključno prednost
Na tem področju ima sodobna desnica, tako v globalnem merilu kot v Sloveniji, precejšnjo strateško prednost. Njen komunikacijski model pogosto temelji na klasični strukturi “zgodbe o obnovi” (restoration story). Ta narativ je izjemno močan, ker je preprost in intuitiven. Sestavljen je iz treh dejanj: najprej sta obstajala red in varnost (idealizirana preteklost); nato je prišlo do motnje in kaosa, ki so ga povzročili zunanji elementi ali notranji sovražniki (migranti, aktivisti, liberalne elite ...); na koncu pa pride politična sila, ki obljublja vrnitev reda in “normalnosti”. Ta “zgodba” deluje kot mitološka struktura, ki volivcu ponuja jasnega krivca za njegove težave in, kar je še pomembneje, občutek varnosti v hitro spreminjajočem se svetu. Neoliberalizem zadnjih štirideset let ni dominiral zgolj zaradi ekonomskih argumentov, ampak ker je ponudil variacijo te močne pripovedne strukture. Njegova zgodba je preprosta, a obenem izjemno učinkovita: nekoč je obstajal naravni red svobode, nato pa se je pojavilo “Zlo” v obliki vsiljive države, birokracije in sindikatov, ki so zadušili posameznika. Rešitev oziroma “obnovo” v tej pravljici prinaša “Junak” – podjetnik in svobodni trg –, ki mora premagati te spone, da se vrne harmonija, v kateri bomo vsi bogati. To je ep o svobodi proti zatiranju, ki čustveno zmaga, še preden se debata o davkih sploh začne.
V časih geopolitičnih napetosti, inflacije in hitrih družbenih sprememb ljudje naravno hrepenijo po stabilnosti. Desna pripoved o “trdi roki” in “redu” neposredno nagovarja primarni strah pred kaosom. Ko volivec sliši besede o ogroženi tradiciji ali varnosti, to aktivira njegove obrambne mehanizme. Leva sredina in liberalni pol se na drugi strani pogosto ujameta v past kompleksnosti. Ker poskušajo razlagati svet v vseh njegovih odtenkih in ponujati tehnične, postopne rešitve (”upravljanje”), ne uspejo ustvariti tako močne čustvene resonance.
Slovenska realnost
Abstraktna pomanjkljivost leve in levosredinske zgodbe postane najbolj očitna, ko trči ob konkretne probleme na terenu. Varnost je tista točka, kjer se najhitreje pokažejo težave, če realnost ni ustrezno naslovljena. Najprej je tu vprašanje fizične varnosti in občutka reda. Nedavni tragični dogodki so razgalili nemoč države pri zagotavljanju varnosti v lokalnih okoljih. Ko ljudje na obrobju zahtevajo red in zaščito pred nasiljem, se leva politika iz centra pogosto zateče v sociološka pojasnila ali molk, kar ustvarja nevaren vtis, da je “politična korektnost” pomembnejša od varnosti državljana. Tudi pri vprašanju upravljanja z naravo in zvermi gre ponavadi za simptom globljega razkola: podeželje to vidi kot dokaz, da Ljubljana ne razume njihove realnosti in nanje gleda zviška. Desni populizem to uspešno izpostavi s preprostim sporočilom: “Mi vas spoštujemo, oni vas podučujejo.”
Ključ do zmage ni v zanikanju strahov volivcev, temveč v njihovem naslavljanju z avtoriteto države, ki dejansko deluje
Še bolj boleča točka je zdravstvena varnost. Tu se dogaja tihi razpad družbene pogodbe. Državljan, ki vse življenje plačuje prispevke, upravičeno pričakuje, da bo sistem poskrbel zanj. Ko je prisiljen plačati zasebniku, da pride do diagnoze ali posega, to ne povzroči le jeze, ampak občutek temeljne izdaje s strani države. V tem kontekstu je treba omeniti tudi sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe, kar je nedvomno eden večjih zakonodajnih dosežkov te vlade. A bodimo iskreni: ta premik se je zgodil predvsem zaradi zunanjega pritiska in zavez do EU v zameno za finančna sredstva. Dokler ljudje oskrbe ne bodo konkretno začutili tudi v praksi, ne bo pomirila strahu pred starostjo. Temu se pridružuje še eksistencialna stiska glede bivanja. Za celotno generacijo mladih in delavskih družin varnost pomeni tudi vednost, da si bodo lahko privoščili dom. Levica je na tem področju v preteklosti veliko obljubljala, a se je pogosto izgubila v birokratskih labirintih. Če nekdo pri tridesetih letih ne more oditi na svoje, ne čuti “svobode”, ampak ujetost. Tudi to je vprašanje varnosti, ki ga desnica naslavlja s poudarjanjem lastništva in družine, levica pa mora nanj odgovoriti z učinkovito stanovanjsko politiko, ne le s študijami.
Nenazadnje pa v sobi stoji še slon, ki ga ne moremo ignorirati: geopolitična varnost. Živimo v obdobju, ko se je iluzija večnega miru v Evropi razblinila. V tem kontekstu se vztrajanje dela levice pri retoriki izstopa iz Nata ali pri relativiziranju zavezništev povprečnemu volivcu ne kaže več kot načelno mirovništvo, ampak kot nevarna strateška naivnost. Za majhno državo na prepihu varnostna arhitektura transatlantskih povezav ni stvar ideološke izbire, ampak eksistencialne nujnosti. V letu 2026 je zagovarjanje “nevtralnosti” brez močne vojske zaradi všečnosti določeni bazi dojeto kot hazardiranje z državo. Vsako omahovanje tu desnica upravičeno izkoristi kot kronski dokaz, da levica ni dovolj zrela za vodenje države v kriznih časih.
Kako torej nasloviti ta razkol med deklariranimi vrednotami in zaznano realnostjo? Odgovor morda leži zunaj slovenskih meja.
Lekcija iz Danske in boj proti polarizaciji
Pri iskanju izhoda iz te strateške zagate lahko pogled usmerimo proti severu, natančneje na Dansko. Tamkajšnji socialni demokrati so pod vodstvom Mette Frederiksen v zadnjem desetletju izvedli enega najuspešnejših političnih preobratov v sodobni Evropi, ki bi lahko služil kot zgled tudi za slovenski prostor. Razumeli so namreč ključno psihološko dejstvo, ki ga levosredinske stranke drugod pogosto spregledajo: delavski razred in srednji sloj ne ločujeta ekonomske varnosti od fizične in kulturne varnosti. Za povprečnega volivca sta urejena plača in varna soseska dve plati istega kovanca. Dokler levica ni bila sposobna zagotoviti reda in varnosti, so se volivci zatekali k desnici, tudi če je to pomenilo glasovanje proti lastnim ekonomskim interesom. Danski model temelji na tako imenovanem “radikalnem pragmatizmu”. Stranka je zavestno in drastično spremenila svojo retoriko in politiko na področju migracij ter javnega reda in miru, s čimer je zavzela stališča, ki so bila tradicionalno domena desnice. S tem manevrom so desnici učinkovito “izbili iz rok” njeno najmočnejše orožje – strah. Ko so volivci dobili zagotovilo, da bo tudi leva vlada strogo varovala meje in zagotavljala red, se je osrednja tema volilne kampanje lahko premaknila nazaj na področja, kjer je levica tradicionalno močnejša: socialna država, zdravstvo in delavske pravice. Sporočilo je bilo jasno: socialne države ni mogoče graditi brez urejene in varne skupnosti. Strogi migracijski zakoni so sicer sprožili kritike tudi znotraj evropske socialdemokracije. A ključna lekcija ni v specifičnih ukrepih, temveč v komunikacijski logiki: levica ne more zmagovati na terenu, ki ga prepušča nasprotniku. To ne pomeni prevzemanja desničarske vsebine, ampak zavrnitev predpostavke, da je skrb za varnost inherentno desničarska tema.
Prenos te logike v slovenski kontekst leta 2026 bi zahteval nujen miselni preskok vsaj za del vladajoče koalicije. Če želi leva sredina zmagati, mora postati verodostojna zagovornica reda. To v praksi pomeni neposredno naslavljanje tistih tem, ki se jim tradicionalno morda raje izogiba. Pomeni denimo priznanje, da je upravljanje z zvermi pomembno vprašanje varnosti podeželja. Pomeni jasno stališče, da pravna država velja za vse enako, da se nasilja v nobeni skupnosti ne bo toleriralo ali opravičevalo s socialnimi okoliščinami in da so mednarodna zavezništva pomemben temelj naše varnosti.
Delavski razred in srednji sloj ne ločujeta ekonomske varnosti od fizične in kulturne. Za povprečnega volivca sta urejena plača in varna soseska dve plati istega kovanca
S takšnim pristopom levica ne bi postala desnica, ampak bi nevtralizirala njeno ključno prednost. Če bi leva sredina volivcem verodostojno sporočila: “Razumemo vašo skrb za varnost in jo bomo zagotovili z delujočimi institucijami,” bi s tem odvzela kisik populističnim narativom o kaosu. Kampanja bi se takrat prenehala vrteti okoli vprašanj identitete in strahu ter se vrnila k vprašanju, kdo ima boljši načrt za reševanje zdravstva in socialnih vprašanj. To pa je teren, na katerem desnica težje zmaguje, saj so njeni odgovori (privatizacija) za večino volivcev manj privlačni. Ključ do zmage torej ni v zanikanju strahov volivcev, temveč v njihovem naslavljanju z avtoriteto države, ki dejansko deluje.
Od abstraktne svobode do konkretne varnosti
Če povzamemo: ključna strateška napaka, ki jo leva sredina lahko stori v prihajajoči kampanji, je vztrajanje pri konceptih, ki so delovali leta 2022. Takrat je bila osrednja parola “svoboda”. Toda leta 2026, v svetu geopolitične nestabilnosti in lokalnih konfliktov, je pojem svobode za mnoge postal preveč abstrakten, morda celo nevaren. Za nekoga, ki se boji za svojo službo ali varnost, “svoboda” lahko zveni kot “prepuščenost samemu sebi”. Zmagovalna zgodba marčevskih volitev se zato ne bo vrtela okoli svobode, ampak okoli varnosti in skrbi.
Nova progresivna zgodba mora pojem varnosti redefinirati in ga vzeti iz rok desnice. Varnost ne pomeni le policista na meji ali ograje okoli hiše, kar je narativ desnice. Progresivna definicija varnosti mora temeljiti na delujočih institucijah. Zgodba se mora glasiti: “Varna prihodnost pomeni, da država deluje.” Varnost je to, da vem, da bom prišel do zdravnika pravočasno (zdravstvena varnost). Varnost je to, da vem, da bo nasilnež ali lokalni veljak procesiran, ne glede na to, kdo je (pravna varnost). Varnost je to, da vem, da država upravlja z okoljem tako, da ščiti ljudi (fizična varnost). S tem se težišče premakne od moraliziranja k učinkovitosti.
Junak te zgodbe ni karizmatični voditelj, ki bo “rešil narod”, ampak robustna javna mreža, ki posameznika ujame, če slučajno pade. Zmagovalec pomladnih volitev bo zato najverjetneje tisti, ki bo znal tesnobo povprečnega človeka v teh kaotičnih časih najbolje ubesediti in zanjo ponuditi verodostojno rešitev oziroma zgodbo. Če bo leva stran ignorirala pomen čustev in političnih zgodb, bo neizbežno izgubila proti tistim, ki že imajo preizkušene in učinkovite pripovedi, ki jim velik del volivcev verjame. Ljudje ne volijo tistega, ki jim obljublja najboljše številke, ampak tistega, ob katerem se počutijo najbolj varne. Bistveno je, da tudi leva stran napiše zgodbo, v kateri je varnost temelj prijazne in odprte družbe.
Vprašanje volitev 2026 ni, ali si volivci želijo varnosti – želimo si je vsi. Vprašanje je, komu bomo verjeli, da jo lahko zagotovi. Če levica na to vprašanje ne bo imela prepričljivega odgovora, ga bo zagotovo imela desnica.
