Novi svet. S kančki tega, kar je bilo nekoč. In z vonjem po prihodnosti, ki pa je vendarle nedoločljiv. Ali nam je všeč to, kjer smo in kam gremo? Še nekaj mesecev nazaj sem vozila po levi strani. Električni mercedes je mirno plaval po preozkih, a ležernih ovinkih temno modre ceste, ki se je tam, kjer ni bilo robnikov, zlivala s severnjaško zeleno travo. Jesenski veter je metal dežne zaplate na vetrobransko steklo in neusmiljeno bičal moje gibanje proti koncu kopnega, ki se imenuje po nizozemskem ladjarju iz 15. stoletja. Verjetno sem bežala na ta rob zemlje, ker sem simbolično potrebovala rob tudi videti, če sem ga že čutila skozi vse, kar sem. Na Škotskem. Že četrtič. Spet sem se srečala z njim; fantom z mojega maturantskega izleta in njegove fantovščine, ki sta se križala na ulicah živahnega Lloret de Marja, preden sva oba zares odrasla in se izgubila v svojih oblakih. Dvajset kil več in tumor v glavi. Jaz sem si prav tako pridelala kilograme, enega otroka in dve ločitvi.
Ali nam je všeč to, kjer smo in kam gremo?
Kratko bivanje v nostalgičnih spominih s španskih uličic, ki so bile le poligon za dva, ki o resničnem življenju ne vesta ničesar. Še vedno aktualna smešnost mojega takrat neveščega vprašanja »How much is the time?« in njegovega skorajšnjega bankrota pri pouličnem prodajalcu vrtnic. Nedolžni, površinski, a vendar nepozabni trenutki živosti. A kaj pomenijo ti trenutki v svetu, ki se šibi pod težo bežečih ljudi? Nočem pisati o klišejski ljubezni, na katero smo pozabili oziroma se ne more zgoditi, ker za njo nimamo več časa in prostora. A tudi nočem pisati o vojnah, sebičnosti in napačnih vrednotah ljudi. Priprave na Bob leta me sicer neusmiljeno silijo v stik z realnostjo in iskanje humorja v njej. A nekako nam gre v Bob ekipi vseeno vedno znova super. To je tisti kanček zabavnosti resničnega življenja. Preplet vrhunskih sodelavcev, s katerimi neumorno iščemo popolnost v skupni viziji, ki že pri zametkih presega vse do sedaj doseženo. Odpočitek od zatikov, nesporazumov in utrujajočih pogovorov, ki se vedno znova končajo prav tam, kjer so se začeli, in spadajo v en drug svet, svet, ki se že predolgo rojeva, da ne bi utrpel trajnih posledic prizadetega bistva. Zmagovalec je sam - to je v enem od svojih literarnih naslovov priznal tudi Coelho. Dobri občutki, ko ljudje isto mislijo in skupaj presežejo sami sebe, so droga. Fiks, brez katerega postane nemogoče živeti. V samem bistvu presežkov pa te sili v samost. Povzroča alergijo na vse, ki so se zadovoljili s povprečjem ali celo nižje. Razrva kožo, duha in prebavo. Kot vsaka droga. Zakaj se ljudje ne trudijo? Utrujeni so. Ne zmorejo več. Ni voditeljev, ki bi v vsakem od njih našli dobro in ga negovali. V vsakem od njih. Nismo brozga razkuhanih rezancev. Ljudje smo. Z mislimi, čutenji in bolečino, pred katero nagonsko bežimo, če le imamo možnost. In ko možnosti ni, fantaziramo o pobegu, kajne?
Tiho si prigovarjamo, da bo šlo na bolje, in če ne, nas nekje drugje čaka nov začetek. Ta program je v nas že od vsega začetka in ob dobrem premisleku ugotoviš, da sploh ne gre za težnjo po begu. Gre za napredovanje, za težnjo po premiku naprej, višje, tja, kjer boš slišan in cenjen. In spet, ko bo potrebno oditi, boš sam. Nihče ne more čutiti točno tega, kar te žene. A samost, ki se zgodi ljudem s presežkom strasti, ni šibkost. Samost, takrat, ko stojiš med napačnimi ljudmi, je največja oblika moči. Spustiti glavo zavoljo miru, še nobenemu človeku na tem planetu miru ni prineslo. Smehljanje in kimanje zavoljo miru je največja izdaja samega sebe. Iskren nasmeh, stisk roke, objem, spogled z iskro ponosa v očeh, to je tisto, kar bi vsak moral iskati v poplavi človeških zgodb. A nekateri bežijo tudi pred tem. Tako dolgo so bežali pred seboj, da je obstati in stati ob močnih ljudeh nevzdržno. Življenje uhaja iz njih, vidiš jim v očeh, kako se sušijo. Ko jih gledaš, te gane njihova izgubljenost, zastrupljena z lažno strumnostjo. A le za trenutek. Resničnost je namreč bolj divja od divjine same. In če nimaš divjosti v sebi, pa četudi jo hraniš za pomembne korake, ne moreš preživeti. Moraš naprej. Moraš teči z volkovi. Moraš plesati z vetrom. Moraš plavati z valovi. Moraš naprej. Moraš verjeti, da te nekje čaka svet, v katerem obstajaš, točno takšen, kot si. In ljudje, ki bodo to cenili in spoštovali. Preden ne prideš do tja, se ne smeš ustavljat.
Ko podeljujemo Bob leta, podeljujemo poklon pogumnim in strastnim. Tistim, ki puščajo pečat v svetu polovičarskih ljudi. Tistim, ki dajejo sebe v celoti, da bi služili boljšemu višjemu cilju nas vseh. Tistim, ki so zaradi svoje drznosti pogosto sami, a vsaj vedo, kje so in kam gredo. In to je neprecenljivo. Kot trenutki živosti, ki jih takšnim ljudem nikoli ne zmanjka.
