
V zadnjih letih se slovensko družbeno okolje hitro spreminja, predvsem zaradi povečanega priseljevanja iz različnih delov sveta. Ta trend je še posebej opazen v mestih, kjer se v osnovne šole vključuje vse več učencev tujcev. Med njimi so tudi otroci, ki prihajajo iz povsem drugačnih jezikovnih in kulturnih okolij, kar učitelje slovenščine postavlja pred številne nove izzive. Ali morebiti stres.
Poučevanje slovenščine v osnovni šoli je že v osnovi zahtevna naloga, saj gre za predmet, ki razvija in zahteva sporazumevalne zmožnosti ter razumevanje jezikovnih zakonitosti. A ko se v razredu znajdejo učenci, ki ne razumejo niti besede slovenskega jezika, se ta naloga spremeni v vsakodnevni izziv, ki zahteva izjemno prilagodljivost, potrpežljivost in ustvarjalnost.
Namesto da bi se učitelj lahko posvetil obravnavi učne snovi, ki jo predvideva učni načrt za posamezni razred, mora pogosto pripravljati gradiva, ki bolj spominjajo na učbenike za učenje tujega jezika. Učenci tujci potrebujejo osnovno jezikovno opismenjevanje – razumevanje osnovnih pojmov, besed, stavčnih struktur –, še preden lahko sploh sledijo rednemu pouku. Pouk se tako spremeni v kombinacijo jezikovnega tečaja in rednega predmeta, kar zahteva dodatno pripravo, prilagajanje metod, vizualizacijo vsebin, uporabo gest, slikovnega gradiva in pogosto tudi individualno delo.

Ob tem pa so v razredu predvsem učenci, ki bi morali po učnem načrtu obravnavati učno snov. Za glavnino učencev (čeprav je to relativno, ker je včasih v oddelku več tujcev kot Slovencev) mora učitelj pripraviti usmeritve za samostojno ali skupinsko delo in naloge, ki jih lahko rešujejo sami, medtem ko se posveča učencem tujcem. Tako se čas razdeli med najmanj dve povsem različni skupini, kar pomeni, da je kakovostna izvedba pouka za vse učence izjemno zahtevna, če ne že nemogoča.
Seveda učni načrt in sodobne pedagoške smernice zahtevajo individualizacijo, diferenciacijo in personifikacijo pouka – karkoli naj bi že vse to pomenilo v praksi –, a je tem zahtevam v tako raznolikih oddelkih skoraj nemogoče slediti. Učitelj se znajde v situaciji, v kateri mora hkrati igrati vlogo učitelja, jezikovnega mentorja, svetovalca in organizatorja, pri čemer se izgublja bistvo kakovostnega pouka: čas za poglobljeno delo z učenci.
Ko učenci ne razumejo jezika, ne morejo slediti učni snovi, ne morejo sodelovati in ne morejo napredovati
Kaj pomeni slovenski jezik kot šolski predmet? Temeljni cilji pouka slovenščine v osnovni šoli so razvijati jezikovno zmožnost učencev za razumevanje, tvorjenje in kritično vrednotenje besedil v različnih okoliščinah ter za učinkovito sporazumevanje v slovenskem jeziku. Od učencev zahteva:
• bralno razumevanje, ki temelji na jeziku in kulturi,
• sposobnost tvorbe besedil,
• razlago in razumevanje literarnih del,
• razumevanje slovnice in pravopisa.
V razredu, kjer sedijo učenci z zelo različnim znanjem jezika, mora učitelj hkrati delati kot učitelj maternega jezika in kot učitelj tujega jezika.
In kje vidim največji problem?
Največjo oviro predstavlja dejstvo, da se učence tujce, ki ne razumejo niti osnov slovenščine, nemudoma vključuje v redne oddelke – pogosto celo sredi šolskega leta oziroma celo tik pred koncem. Takšen način integracije povzroča večplastne težave:
1. Neenake možnosti za učence tujce
Brez osnovnega jezikovnega znanja se ti učenci ne morejo vključiti v učni proces, ne razumejo navodil, učne snovi in šolskih pravil. Namesto integracije dejansko doživljajo izolacijo, saj ne morejo aktivno sodelovati ne pri pouku ne v socialnem okolju.

2. Zmanjšana kakovost pouka za vse
Učitelj mora velik del časa posvečati osnovni razlagi pojmov, prevajanju in individualnemu delu z učenci tujci. To pomeni manj časa za redno snov in za delo z učenci, ki bi morali napredovati skladno z učnim načrtom.
3. Nepredvidljivost in prekinjanje kontinuiranega dela
Ker se lahko novi učenec, ki ne govori jezika, vključi kadar koli – tudi sredi šolskega leta –, to zmoti že vzpostavljeno dinamiko v razredu ter zahteva takojšnjo prilagoditev načrtov, metod in organizacije dela.
4. Preobremenjenost učiteljev
Učitelji nosijo dodatno odgovornost brez zadostne sistemske podpore, jasnih protokolov ali dodatnega kadra. Tako so primorani opravljati delo učitelja, prevajalca in individualnega učitelja poleg rednih obveznosti.
5. Nerealna pričakovanja sistema
Na papirju se takšna integracija predstavlja kot inkluzivna in napredna, v praksi pa pogosto pomeni zgolj formalno vključitev brez ustreznih pogojev, struktur in prehodnega obdobja, ki bi omogočalo uspešno učenje in socializacijo.
Največje težave se pojavljajo prav pri pouku slovenščine – predmeta, ki je temeljno orodje sporazumevanja, učenja in socializacije. Ko učenci ne razumejo jezika, ne morejo slediti učni snovi, ne morejo sodelovati in ne morejo napredovati. Učitelj pa se znajde v razpetosti med jezikovnim opismenjevanjem in izvajanjem učnega načrta, kar pogosto pomeni kompromis na račun kakovosti pouka za vse.
* Klara Napast je profesorica slovenščine.












