Še pred nekaj meseci so kanadski konservativci vodili v javnomnenjskih anketah, saj so jezdili na valu radikalnih desničarskih idej in retorike, ki so zajele svet. Z volilno zmago liberalne stranke Marka Carneyja pa je Kanada postala liberalno sidro na razdrobljenem Zahodu. Te volitve ne bodo zaznamovale le notranjih razmer in usmeritev v Kanadi, ampak bodo imele ob naraščajoči geopolitični negotovosti tudi pomembne posledice za njena mednarodna partnerstva. Medtem ko se nekatere evropske države in Združene države Amerike usmerjajo v izolacionizem in avtoritarizem ter se obračajo na Vzhod - celo koketirajo z Rusijo -, nadaljnja liberalna usmeritev Kanade krepi njen položaj ključne zaveznice Evropske unije. Carneyjeva sredinska in proevropska drža zagotavlja stabilnost in olajšanje za Evropejce.
Kanada in EU imata globoke gospodarske in strateške vezi: od obrambe do trgovine in podnebja. Z liberalno vlado se bodo te povezave okrepile, saj bodo obema stranema ponudile tisto, kar najbolj potrebujeta: zanesljivega, enako mislečega partnerja v času transatlantske nepredvidljivosti.
Trgovina kot strateško sidro
Carneyjeva izvolitev daje nov zagon sodelovanju med Kanado in EU. Njegov "modri liberalizem" Kanado ideološko približuje sedanjemu evropskemu vodstvu - od sredinske Francije Emmanuela Macrona do koalicije pod vodstvom Krščansko-demokratske unije v Nemčiji, kar je plodna podlaga za pragmatično sodelovanje. Trgovina ostaja temelj odnosov med Kanado in EU in obe strani si morata prizadevati za njihovo nadgradnjo. V središču tega partnerstva je celovit gospodarski in trgovinski sporazum (CETA), s katerim se je obseg trgovine med EU in Kanado od leta 2017 povečal za 65 odstotkov.
Predsednik Evropskega sveta António Costa je sporazum označil za zgodbo o uspehu, ki je jasen dokaz, da so "trgovinski sporazumi očitno boljši od trgovinskih tarif". Ker se ZDA pospešeno približujejo gospodarskemu nacionalizmu, je sporazum CETA postal več kot le trgovinski sporazum; je strateško sidro svetovnega liberalnega reda. Ena od prvih prednostnih nalog liberalne vlade bo verjetno utrditev in okrepitev sporazuma CETA. S tem se bo Kanada lahko postavila kot ambiciozna partnerica, ki je pripravljena izkoristiti nove priložnosti, ko bodo evropske države poskušale zmanjšati svojo odvisnost od ameriškega trga.
Podnebje in energija
Tudi podnebje in energija ponujata nove priložnosti za sodelovanje. Tako Kanada kot EU se spopadata z napetostmi med uresničevanjem ambicioznih ciljev dekarbonizacije ter obvladovanjem gospodarskih in inflacijskih pritiskov. Potem ko je Carney prvi dan svojega mandata ukinil kanadski davek na ogljik, je že namignil na bolj pragmatično okoljsko stališče. Čeprav se je Carneyjeva vlada zavezala, da bo ohranila ključne podnebne politike - vključno z zgornjo mejo emisij za nafto in plin - bo morda spremenila kanadski pristop k energiji. To bi odražalo spremembe podnebnih politik nekaterih evropskih zaveznic.
To razvijajoče se čezatlantsko soglasje - manj o opuščanju podnebnih ciljev, bolj o njihovi ekonomski upravičenosti - utira pot tesnejšemu sodelovanju, ki temelji na skupnem cilju: krepitvi gospodarske konkurenčnosti ob ohranjanju okoljske verodostojnosti. Tako Carney kot voditelji EU menijo, da so naložbe v nove tehnologije pot naprej.
Kanada in EU imata globoke gospodarske in strateške vezi: od obrambe do trgovine in podnebja
Ker Evropa pospešuje svojo zeleno agendo in izvaja nova trajnostna pravila, so le države z močnimi okoljskimi standardi primerne za dolgoročne partnerje. Če bo Kanada ohranila svojo usmeritev glede podnebnih politik, bo lahko postala ključna partnerica pri zelenem prehodu Evrope.
Čezatlantsko obrambno sodelovanje
Poleg trgovine in energetike je pričakovati, da se bo okrepilo tudi obrambno sodelovanje med Kanado in EU. Ključna prednostna naloga nove liberalne vlade je, da končno doseže Natovo merilo o dveh odstotkih bruto domačega proizvoda za obrambo, kar je dolgoletna zaveza, ki se je prejšnjim vladam izmikala. Ta signal o ponovnem oboroževanju ne odraža le prilagajanja Natovim pričakovanjem, temveč tudi širše razumevanje, da morajo biti liberalne demokracije pripravljene na lastno obrambo. Pravkar nikjer to ni bolj očitno kot v Ukrajini, epicentru geopolitičnega viharja v Evropi.
Kanada je bila od začetka ruske invazije med najzanesljivejšimi podpornicami Ukrajine in se je pridružila njenim največjim podpornicam v Evropi - Franciji, Poljski, baltskim državam in vse bolj tudi Nemčiji. Vendar se s krepitvijo groženj bojno polje širi tudi onkraj ukrajinske fronte. Hibridni napadi - kibernetski napadi, dezinformacijske kampanje in tuje vmešavanje v demokratične procese - se zdaj pojavljajo povsod. Kanadska nacionalna ocena kibernetskih groženj v letih 2025 in 2026 opredeljuje kibernetske operacije, ki jih sponzorirajo države, kot eno najresnejših groženj demokratični stabilnosti, zlasti s strani Rusije in Kitajske.
Ottawa upa, da bo s krepitvijo sodelovanja na področju obrambe dobila mesto v boju proti avtokracijam. Vprašanje ni več, ali sodelovati, temveč kako ravnati v obdobju večplastnih in dodatnih groženj, ki prihajajo od tekmecev, kot sta Rusija in Kitajska, zdaj tudi od ZDA, zgodovinske kanadske zaveznice.
Pod Carneyjevim vodstvom si bo Kanada verjetno prizadevala za pragmatičen in globalno angažiran liberalizem, ki bo usklajen z Evropo. Ker tako Kanada kot EU iščeta zanesljive zaveznike, ki bi jima pomagali prebroditi vihar, bi se lahko to prenovljeno zahodno zavezništvo utrdilo okoli Ottawe in Bruslja, in sicer na podlagi skupnih demokratičnih vrednot in pragmatičnega vodenja.
