Na manifestacije že dolga leta ne hodim več. Tako sem se odločil pred leti, ko sem prevzel mesto odgovornega urednika Primorskega dnevnika. Prepričan sem namreč, da vloga novinarja ni, da javno izkazuje svoje strinjanje ali nestrinjanje z neko idejo, ampak da jo ocenjuje in posreduje svoji publiki. To držo sem ohranil tudi po upokojitvi. Tega ne pišem v opravičilo, ampak da povem, da bi se kljub temu pravilu, ki sem si ga sam postavil, udeležil protifašistične manifestacije 3. novembra v Trstu. Tega nisem storil, ker sem bil na dopustu daleč od doma. To pa mi seveda ni preprečilo, da ne bi na spletu sledil dogajanjem v Trstu, svojem rodnem mestu, in odzivom v Sloveniji, moji matični domovini. In ne bi bil, milo rečeno, šokiran.
Šokiran nad dejstvom, da sem na družabnih omrežjih zasledil iz Slovenije kar nekaj odzivov na dogajanja, ki so skoraj simpatizirali z neofašističnim sprevodom skupine Casa Pound in enačili protifašistično manifestacijo z nekakšnim oživljanjem komunizma.
To ni res. Primorski Slovenci imamo protifašizem v genih. To ni čudno, v nasprotju z nekdanjo Ljubljansko pokrajino, kjer je fašistična zasedba trajala dve leti v vojnem času, so primorski Slovenci to doživljali dve desetletji. V desetletjih po koncu vojne je vsa demokratična Italija prisegala na protifašizem in – ob velikih političnih razlikah – je obstajala neformalna zveza vseh strank, od krščanskih demokratov do komunistov, ki se ji je reklo ustavni lok in iz katerega je bila izločena samo neofašistična stranka Italijansko socialno gibanje MSI. S to stranko se desetletja (s kratko izjemo ene izmed več kot 50 vlad) nihče ni pogovarjal, živela je svoje življenje in zbirala nostalgike fašizma. To je bila v Italiji desnica; nobena druga stranka, niti liberalci in še manj krščanski demokrati, ni sprejemala tega naziva. Tako smo v Italiji imeli sredino in levico, desnica so bili fašisti.
Šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je vodstvo te stranke prevzel Gianfranco Fini, se je politika normalizirala in desna sredina (nikoli pa desnica) ni bila več psovka. Potem je to stranko vključil Berlusconi v svoje zavezništvo in pred nekaj leti, ko je Berlusconijeva poenotena stranka razpadla, se je desnica združila v mali stranki Bratje Italije.
Pripadnik naroda, ki je v prejšnjem stoletju doživel toliko gorja, ne bi smel oklevati, za katero stran naj se odloči.
