Decentralizacija je letos, z novim poskusom ustanavljanja pokrajin, spet v našem besednjaku. Ustava je tu skopa. Pokrajina je samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena. Ustanovi se z zakonom, z zakonom država prenese na pokrajine tudi posamezne naloge iz državne pristojnosti in za to mora zagotoviti potrebna sredstva.
Pa smo spet tam, kjer obtičimo vedno, ko se lotimo tega projekta. Ponovno se pogovarjamo zgolj o številu pokrajin, njihovih velikosti in imenih. Nič ali zelo malo pa o pristojnostih in financiranju. Člani strokovne skupine tak pristop, da se v prvem koraku določijo pokrajine, njihovo število, velikost in sprejmejo temeljna izhodišča, šele potem pa se sprejme ostala zakonodaja, razlagajo kot racionalen. Menim, da gre za napačen pristop, zaradi katerega nas bo še precej bolela glava. Pristojnosti in financiranje so conditio sine qua non (nujen, neizogiben, prvi pogoj) ustanavljanja pokrajin.
Ustanovitev pokrajin ne predstavlja zgolj ureditev neke formalnosti, ki jo zahteva ustava, ampak pomeni močan poseg v ustavno in upravno ureditev države, ki bo imel daljnosežne posledice. Na način, kot ga predlaga strokovna skupina, imamo dve možnosti. Prva je ta, da bomo vsaj desetletje imeli pokrajine zgolj na papirju in se prerekali o njihovih pristojnostih. Druga je še slabša in seveda dražja, ves ta čas bomo imeli tudi množico novih (voljenih) funkcionarjev, ki pa bodo funkcionarji brez jasnih pristojnosti.
Država se ne bo zlahka odpovedala določenim svojim pristojnostim, saj to pomeni zmanjšanje njene moči in s tem tudi moči njenih upravljavcev. Vprašanje pristojnosti in financiranja je zato pravzaprav pomembnejše vprašanje kot vprašanje števila in poimenovanja pokrajin. Mimogrede – prenehajmo se pogovarjati o zgodovinskih imenih. Ta, ki izvirajo iz srednjega veka, nimajo prav velike zveze z današnjo upravno razdelitvijo države, namesto zdravorazumskih odzivov pa povzročajo čustvene in neracionalne. Raje uporabimo nevtralna imena po rekah, gorah ali smereh neba. Nikdar načeta tema pa je ta, da bo za uspešno delovanje pokrajin treba nanje prenesti tudi nekatere pristojnosti, ki jih sedaj opravljajo občine. Kaj bo to pomenilo zanje, ne vemo. Vsekakor bodo nekatere manjše občine nepotrebne. Zagotovo pa lahko pričakujemo odpor do sprememb tudi v občinskih strukturah, saj prenos pristojnosti pomeni tudi manj moči in manjši obseg financiranja.
Pokrajine bodo v našem sistemu pomenile tolikšne tektonske premike, da se je te tematike treba lotiti celovito in ne po korakih. Ne gre zgolj za upravno tehnično vprašanje, ampak tudi za prenovo ustavnega in političnega ustroja države. Ne bodo se prenašale zgolj pristojnosti, prenašala se bodo tudi delovna mesta. Ne smemo se slepiti, državna uprava se bo povečala. Računsko sodišče, če omenim le eno institucijo, bo moralo zaposliti nove ljudi. Državni zbor bo imel manj nalog. Morda bi bilo smiselno razmišljati tudi o manjšem številu poslancev? In kakšna bodo razmerja med pokrajinami in državnim svetom?
Oktobra nas je devetnajst posameznikov različnih profilov, prepričanih, da mora država resnične težnje in prizadevanja za decentralizacijo takoj pričeti uresničevati z razporeditvijo oziroma prenosi sedežev njenih organov po celotni državi, podalo pobudo za prenos sedeža državnega sveta v Maribor. Prenos bi imel izredno pomemben vsebinski in simbolni pomen, nakazal pa bi tudi pot za prenos sedežev drugih organov iz Ljubljane. Po Večerovi spletni anketi Vox populi selitev podpira 69 odstotkov ljudi. Pri preostalih enaintridesetih pa so razlogi zakaj ne, različni. Najpogostejši je ta, da se je smisel Državnega sveta Republike Slovenije sfižil oziroma da že dolgo ni več zastopnik socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov, ampak večinoma le še strankarskopolitičnih. Zato bi ga bilo najbolje ukiniti. Legitimno razmišljanje, s katerim pa se ne morem v celoti strinjati. Ko se ti pokvari avto, ga tudi ne zavržeš, ampak ga pelješ v avtomehanično delavnico.
Čeprav ustava tega neposredno ne določa, smatramo državni svet kot neke vrste drugi dom. Lahko sodeluje v zakonodajnem postopku z odložilnim vetom, vendar pa odločilno ne vpliva na sprejetje zakonov. Sekretar državnega sveta dr. Dušan Štrus takšen drugi dom vidi izredno nesimetričen. V bistvu gre, kot pravi nekdanji minister za lokalno samoupravo dr. Božo Grafenauer, za svojevrstno dvodomnost, ko je naš parlament formalnopravno res dvodomen, ni pa dvodomen po razdelitvi politične moči. Državni svet je po svojih pristojnostih bistveno šibkejši od primerljivih dvodomnih ureditev v svetu, nima zakonodajne funkcije in ne opravlja vseh funkcij parlamenta in zato ni pravi drugi dom.
Pokrajine bodo potrebovale neki krovni organ, kjer bodo zastopale svoje interese. Tega najbrž ne bi bilo dobro prepustiti njihovi samoiniciativi. S tem smo že poizkusili z občinami in sedaj imamo tri združenja občin brez kakršnihkoli pristojnosti. Tak organ ne bi smel biti zgolj še eno interesno združenje z nekakšno posvetovalno funkcijo. Nekdanja skupna država je imela Zbor republik in pokrajin, socialistična Slovenija pri bistveno manj občin kot danes Zbor občin. Večja simetričnost domov nam torej ni neznana. Lahko se zgledujemo tudi po tujini, predvsem nekaterih rešitvah iz Nemčije, Avstrije in ZDA, tudi Poljske. Nemški in avstrijski bundesrat ter ameriški senat predstavljajo posamezne zvezne dežele oziroma države. Vsi imajo večjo ali manjšo vlogo v zakonodajnih postopkih, predvsem pri tistih, ki se tičejo zveznih dežel oziroma držav. Vsekakor bi popolna simetričnost po vzoru Italije, kjer imata oba domova enake pristojnosti, v naši politični kulturi povzročila preveč nestabilnosti, zato ta model ni najboljši.
Morda pa ne bi bilo napačno premisliti o prenovi celotnega ustavnopolitičnega ustroja države, namesto da ga enkrat krpamo tu in drugič tam? Trenutno v sistem kot klin zabijamo pokrajine. Ko bo ta zgodba mimo, bomo že našli kaj drugega. Hlače lahko leta in leta krpaš, na koncu jih boš vseeno moral zamenjati.
