Nekoč je neki novinar dejal, da zelo nerad gre k matematiku, saj po odhodu od njega ne ve, kaj bi zapisal. Nekako tako bi lahko zapisal, ko sem pred kratkim spremljal soočenje 17 kandidatov za župana na predstavitvi, ki jo je prvi program RTV Slovenija predvajal kar z osrednjega prireditvenega stadiona Ljudski vrt, in to iz mesta, kjer se med nogometnimi tekmami vedno dogaja nekaj, kar razburja gledalce na 56 let stari tribuni. Škoda, da na predstavitvi ni mogel biti prisoten tudi 18. kandidat, ki so ga očitno zadržali zaradi varnosti same predstave. Če naj bi zapisal kaj posebnega o tem TV-dogodku, potem seveda tako kot novinar, ki ni razumel matematika, tudi sam nisem razumel bistva, saj sem dobro razumel le kandidata liste kolesarjev, ki je bil edini dovolj nazoren in je predstavil svoj jasen cilj in namen. In sem ga kot edinega tudi nedvoumno razumel, kaj bi naredil, če bi bil izvoljen. Razumeti le enega od 17 kandidatov pomeni, da sem neuk in nisem razumel visoko donečih tez in namenov preostalih.
Vendar za to ne smemo kriviti kandidatov, ampak navidezno demokracijo, ki vodi v razkroj pravil in zaničuje osnovno vlogo lokalne skupnosti v družbi. Tudi podatki, ki jih mediji izpostavljajo o kandidatih, so usmerjeni v višino njihove plače, stanje finančnih sredstev na osebnih računih, osebnim avtomobilom, privarčevanem denarju in tako dalje. Nihče več ne sprašuje po izobrazbi in ustanovi, ki je izdala spričevalo, delovnih izkušnjah, rezultatih dela, prispevku k razvoju podjetja oziroma ustanove, v kateri je deloval, o odnosu do vzgojnega in izobraževalnega sistema, kulture, knjige, športa, duhovnosti in drugih vrednot, ki oblikujejo osebnost. Kot da bi dejstva in vrednote pobirali na cesti in ne ustvarjali. Lokalna skupnost se dojema kot komuna (beseda komuna je latinskega izvora in izhaja iz communis = skupen). Če bi si vsi, ki govorijo o občini in kandidirajo za občinske funkcionarje, prebrali najprej slovenski Zakon o lokalni samoupravi (ZLS), bi že v prvem členu ugotovili tole: občine so temeljne samoupravne lokalne skupnosti, torej dejansko komune. V drugem členu piše še to: občina v okviru ustave in zakonov samostojno ureja in v opravlja svoje zadeve in izvršuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni. Gospodarska in storitvena podjetja občine so komunalna podjetja, ki imajo jasen in nedvoumen pomen urejanja občinskega prostora in storitev v tem prostoru. Prav zaradi tega bi bilo dobro, če bi si kandidati in tudi novinarji najprej prebrali knjigo prof. dr. Toneta Klemenčiča: Komunalno gospodarstvo (Ljubljana, 1997), ki na 511 straneh podaja vse osnove gospodarstva lokalne skupnosti, ki ga preprosto potem poimenujemo komunalno gospodarstvo. Torej ne gre za odplake v kanalizacijo, kot to veliko ljudi poenostavljeno misli in govori o "komunali". Žal tudi sedanji župan Maribora na svojih oglasnih panojih obljublja nižjo vrednost "komunalnih položnic", pri čemer pa verjetno predvsem misli na Nigrad.
Sam sem bil zadovoljen, občani pa le delno. Na osnovi mojih izkušenj bo tako tudi v prihodnje
