Gregor Grosman
Na Jelovcu stoji po besedah Zvonka Jerenka najvišji klopotec v Sloveniji. Visok je približno 25 metrov, a to še zdaleč ni edina atrakcija, ki jo ponuja blizu 160 let stara domačija družine Jerenko-Valdhuber, v kateri živita z ženo Bredo. Zvonko je namreč že več kot štirideset let strastni zbiratelj starin, za katere je našel suh in varen prostor v kletnih prostorih stare hiše. Na obredu postavljanja klopotca konec julija se je zbralo okrog 120 ljudi, ki so jim postregli odojka, jagnje, kozlička in bograč, dogodek pa vidita zakonca Jerenko kot tradicijo, običaj, ki ga želita ohranjati za naslednje generacije.
Enako velja za starine, ki jih je Jerenko skozi minula desetletja ogromno rešil pred uničenjem. Pravi sicer, da bi jih imel še več, če bi imel na razpolago več prostora. Ker so kleti polne, hrani veliko stvari tudi na podstrešju, želi pa si, da bi se našel kak dovolj velik prostor, kjer bi lahko zbirko uredil in jo predstavil javnosti.
Količino starin, ki jih hrani, je težko opisati s številko ali besedami. Dovolj povedno je, da ko ljubitelj starih stvari razlaga o kakšnem strojčku ali pripomočku, ki je našim prednikom olajšal delo in življenje, velikokrat stavek konča z besedami: "Takšnih podobnih imam še par na podstrešju."
Občasno podari, prodaja nikoli
Zanimive reči je skušal tematsko razporediti po petih prostorih, a zanimivosti je toliko, da človek enostavno ne ve, kaj bi si ogledal najprej. Nenavadnih predmetov je preprosto preveč. Zvonko Jerenko je odprl masivna lesena vrata in stopila sva v hladen prostor s točilnim pultom. Ob njem v stekleni omari hrani zbirko starinskih fotoaparatov, a še zdaleč ne vseh. Na pultu je veliko različnih nenavadnih predmetov. Majhna posoda, ki je na prvi pogled videti kot pepelnik, je pravzaprav posoda za praženje kave. Poleg nje stoji naprava za izdelavo hostij, ki si jo položili na žerjavico, da se je hostija spekla. Zanimiv je mesarski pripomoček za čiščenje govejih črev, nastavek za stopalo, ki je olajšal postavljanje opor za fižol, pripomočki za luščenje koruze, rezanje sena, strojenje usnja.
Zbiratelj vzame v roke še šop ploščic pločevine, te so različnih velikosti in oblik. "To so imeli veliki kmetje namesto denarja. Ko so prišli k njim delat, so delavce tako plačali. Če si delal cel dan, si dobil celega, če pol dneva, polovičko. Ob koncu leta pa je delavec pri kmetu za zbrane ploščice 'kupil' kakšno svinjo ali krompir. Te ploščice so zelo redke, malokje jih še najdeš. Ljudje so jih zelo čuvali."
Vinogradniška soba
Zvonko Jerenko je uredil vinogradniško sobo, v kateri je zbral različne pripomočke, ki so bili nepogrešljivi v vsakdanu pridelovalcev vina. Vratca lesenih sodov je namestil po zidu, pipe iz medenine za pretakanje vina obesil in razložil po prostoru. Nekaj je tudi bakrenih, ki so jih uporabljali, če se je vino že malo pokvarilo in ga je bilo treba prezračiti.
Posebej ponosen je na strojček, ki je sestavljen iz kadi in posebnega vrtečega nastavka. Ko potegneš navzdol kovinsko cev, ta razkrije ščetke, naprava pa je vinogradnikom pomagala oprati steklenice. "Steklenico si obrnil navzdol in jo nataknil na cev, črpalka je črpala čisto vodo v steklenico, iz zbiralnika pa je pri luknjici odtekla umazana voda, da ni onesnažila čiste," razlaga sogovornik postopek pranja. Za vrati se skriva še starinsko gostilniško kegljišče na žetone, pa ročno izdelani fliper, pri katerem gre v bistvu za desko, v katero so zabili žeblje, s pomočjo gumic pa si si lahko individualno prilagodil dizajn fliperja.
Soba s tehtnicami
V sosednjem prostoru prevladujejo tehtnice: za meso in zelenjavo, za dojenčke, pa za tehtanje tobaka. Dvesto do tristo jih hrani tukaj, še kakšnih petdeset drugje. "Vse so tehtali. Cigarete so nekoč po kosih prodajali, ne v škatlicah," razlaga zbiratelj starin. Pokaže nam posebno tehtnico z dvema skalama: "Na eni strani so lahko tehtali do 150 kilogramov, na drugi do 15. Odvisno, kako si tehtnico obrnil." Pod njo na tleh stoji 50-kilogramska utež za tehtanje živali. Poleg tehtnic je veliko nenavadnih strojčkov. Za klepanje kose, mletje tobaka, predelan stroj za mletje orehov, s katerim so ribali hren, pa strojček za rezanje slanine na kocke. Pač kmečka orodja, s katerimi so si ljudje olajšali vsakdan.
Ob vstopu v naslednji prostor, kjer so bile nekoč svinjske štale, so nam v oči takoj padle starinske drsalke, vžigalniki, pipe pa različni sodi, bakrena posoda, kolovrat in perilniki - keramični, pločevinasti, celo stekleni. Nazadnje je kupil še bakrenega, tako da je zbirka bolj raznolika. Zanimiv je tudi starinski pralni stroj. V boben so dali perilo in milnico, vse skupaj s posodo pa nato na peč, da se je voda segrela. Nato je bilo treba stroj zapreti s pokrovom in gospodinja je lahko vrtela boben, ne da bi škropilo naokrog. Poleg stroja stoji ožemalnik oblačil, pri katerem si oprano perilo preprosto spustil skozi valje, ki so iz tkanine iztisnili vodo.
Tudi če je videti kot ogromen likalnik, to ni. Jerenko nam pokaže posodo za izdelavo svinjskega želodca: "V njej so meso enostavno stisnili z vzmetmi, sicer bi ga moral obtežiti s kamni." Ponosen je tudi na leseni stroj za mletje mesa, v katerem so kovinski "čekani", ki so dobro zmleli katerikoli kos mesa. Na tleh pa hrani tudi velik in precej težek stroj za čiščenje (razdlakovanje) svinj. "Zadaj si dal noter žerjavico, spredaj pa je prišel ven tako vroč zrak, da je vse dlake posmodilo," je razložil sogovornik. Priročno ima v kotu sobe še kotel nad kuriščem, v katerem še zmeraj občasno zakuri.
Tisoč in en likalnik
Iz svinjskih štal vodijo vrata v hlev za govedo, za katerega lahko mirno rečemo, da je zbiratelj starin dobro izkoristil prostor. Na regalu sredi sobe hrani ogromno zbirko raznolikih in raznobarvnih petrolejk, fotoaparatov, projektorjev, blagajn, telefonov ... Okoli pa so zloženi likalniki, kipci Marije Lurške in kropilniki, kipci Antona Padovanskega, pa nepregledna zbirka likalnikov, tudi takšnih na špirit in na plin. Posebnost je postaja za gretje likalnikov, kakršne v domovih niso uporabljali: "To je pečka za likalnike. Nekaj posebnega. Pri njej sem imel resnično srečo. Na kramarski sejem so jo pripeljali za nekoga, ki ni prišel, ker je deževalo. Ko sem še zadnjič šel na obhod, sem prodajalca še enkrat vprašal, ali mi jo proda." In v drugo je bil uspešen. "Skoraj 300 evrov sem dal zanjo. Ampak tega ne vidiš vsak dan. Takšno pečko so imele likalnice in šivalnice. Zgoraj so kuhale čaje, ob strani pa grele likalnike." In ko smo ravno pri likalnikih. Za veliko modelov ima tudi ustrezno stojalo, ki so se pogosto izgubila, pa prevleke, ki si jih namestil, če si likal črno ali belo perilo.
Posebej zanimiv je "likalnik za ivico". Torej likalnik za likanje robov, ovratnikov, žepov oziroma šivov, s katerim si na blagu ustvaril črto. "Je ruske izdelave," razkrije Jerenko, ko ogled nadaljujemo v kotu, v katerem so zloženi stativi za fotoaparate. "Moral bi narediti še eno polico, ampak ..." Na mizi je poleg delujočih brusilnikov za klingice (rezila) še naprava za delanje kodrov. "Dal si jo segreti v peč, nato pa s časopisnim papirjem preizkusil, ali ni prevroče. Če papirja ni zažgalo, je bilo varno za lase." Na varnem pa je bil do nedavnega tudi medeninast možnar, ki ga je nedavno dobil in je bil v zidu hiše, kamor so ga stanovalci skrili pred Nemci. "Pustil sem ga takšnega, kot je bil. Nič ga nisem očistil. Prav srečen sem, da sem ga dobil."
Avstrijci odnašali starine
Starine je začel zbirati zato, da bi ostale v Sloveniji: "Ko smo bili pokavci, sem videl, kako so Avstrijci hodili po vasi in odnašali reči. Nekega dne smo bratu pomagali na kmetiji pri opravilih. Spomnim se, kako sem zunaj sedel in južnal, ko sta prišla z zeleno katrco dva Avstrijca. Pripeljala sta se na dvorišče in gospodinja, ki je bila na berglah, si je lahko iz prtljažnika izbrala posodo EMO Celje. Dva lonca je vzela pod pazduho, Avstrijec pa je v zameno prosil, ali lahko gre pogledat na podstrešje. Od tam so odnesli tako velike možnarje, da enega dva nista mogla nesti po stopnicah. Takrat mi ni bilo jasno: ona je dobila dva piskrčka, oni pa štiri ogromne možnarje, ki so danes gotovo vredni nekaj tisoč evrov."
Tako se je kmalu za tem začela njegova zbirateljska pot. Tudi sam je na podstrešju poiskal nekaj starin, posode, kovancev - krajcarjev iz časov Franc Jožefa. V bližini je bil tudi mlin, pri katerem so se otroci igrali in zmeraj kaj malega našli. Počasi je bilo izdelkov vse več, nekatere je dobil tudi pri ljudeh, pri katerih je delal.
Vsako nedeljo na sejem
Veliko predmetov najde na kramarskem sejmu v Mariboru, kamor redno zahaja, nekaj mu jih pripeljejo tudi ljudje, "ker vedo, da stvari ne zamenjujem in preprodajam". Občasno kakšno starino podari, denimo kipce Marije za križe, ki so jih obnavljali. Danes, predvsem med obiskom kramarskega sejma, kamor ga pot zanese vsako nedeljo brez izjeme, hitro opazi, ali je nekdo na hitro izpraznil hišo in bi se rad čim prej znebil najdenih starin. Pravi, da včasih zanje zahtevajo nesorazmerno visoke zneske, a ker natančno pozna vrednost predmetov, se ne da in skuša skleniti pravično kupčijo.
Pravi, da je na kramarskem sejmu sicer veliko starodobnih reči, a zmeraj manj. "Zdaj zbiram posebne strojčke in orodja, ki niso vsakdanja. Pa če je kaj takšnega, kar se da dobiti poceni oziroma ugodno. Nekateri pretiravajo s cenami, sam pa vem, koliko kaj stane. Zapravil sem veliko denarja, ogromno denarja. A ne bi rekel, da sem ga zmetal proč. Tu noter je, v drugi obliki. Zagotovo bolje, kot če bi ga zapravil na kakšnih izletih ali počitnicah."
Za zbrane starine ni nikoli izračunal, koliko so realno vredne. Tista sentimentalna vrednost pa je tako neprecenljiva, pravi Zvonko Jerenko. "Ko enkrat nekaj imam, predmet nerad dam proč. Tudi če že imam kaj podobnega. Nekateri mi sicer pravijo: 'enkrat boš pa moral kaj zamenjati'. Prostora resda skoraj ni več, a za kakšno petrolejko se še zmeraj najde kotiček. Pač malo drugače zložiš obstoječe, pa gre." Navdušen je nad tem, da so se določeni predmeti tako dolgo obdržali. "Denimo steklene petrolejke iz glažute, ki so stare več kot sto let. Umetnost je, kako so ljudje nekoč čuvali, kar so imeli. Da se niso predmeti polomili."
