Vida Božičko Štajnberger
Priprave na fašenk se v Dornavi začnejo že kmalu po novem letu, takoj po svečnici pa se člani Etnografskega društva Cigani Dornava že oblečejo v rdeče in črne obleke ter si nadenejo obilico zlatnine. Razpravljajo, kaj jim še manjka, kaj morajo pred prvo povorko še poiskati ali dokupiti. "Pri vsakem obisku trgovine se ustavim tudi pri nakitu. Tudi z dopusta vedno prinesem kaj. V vseh teh letih se je res nabralo veliko opreme," pove ena od cigank, ki je oblečena v nabrano rdeče krilo, črno majico in rdeč telovnik. Na glavi ima v kite spleteno črno lasuljo, čeznjo pa zavezano rdečo ruto. Verižic in zapestnic ni mogoče prešteti. Zlate in srebrne so – predvsem zlate. Tudi prstani krasijo skoraj vse prste. "Pri ciganih ne velja ‘manj je več’, pri nas velja ‘več je več’," se pošali dolgoletna ciganka Ida Dodlek.
Najbolj bogato je krilo, ki ima veliko blaga – tudi po deset metrov in več. To večkrat ovijejo okrog in okrog, da je na koncu čim bolj nabrano. "Rdeča šminka, rjavi puder, črna lasulja in oblačila v črni in rdeči barvi. Pa seveda veliko nakita. Že od daleč se nas opazi, ko posije sonce, pa se vse blešči," pravi Anica Slodnjak, predsednica Etnografskega društva Cigani Dornava.
Svoje kostume so nadgradili in jih spremenili v bolj svečane takrat, ko je Miroslav Slodnjak, vitez Dornavski, postal 14. princ ptujskega karnevala. "Takrat smo začeli hoditi na mednarodne karnevale. Pot se nam je odprla po nekdanji Jugoslaviji in po svetu. Princ nas je ponesel daleč in ponosni smo na vse te dosežke," nadaljuje. Bili so na mednarodnih karnevalih v Makedoniji, Srbiji, Črni gori, Bosni, Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Z nekaj mesti so tudi pobrateni, na vseh gostovanjih pa jih spremlja tudi princ kot član Evropskega združenja karnevalskih mest (FECC).
Začetki dornavskih ciganov segajo v zgodnja petdeseta leta prejšnjega stoletja. "Takrat so v Dornavo hodili cigani – pravi cigani. Zbrali so se pri baročnem dvorcu ob gozdu. Dornavski gospod jim je dovolil prenočiti, zjutraj pa so morali oditi," pripoveduje predsednica društva. Hodili so od hiše do hiše in prosili za hrano ter druge dobrine. Domačini so njihov način življenja spremljali in porodila se je ideja, da lik ciganske skupnosti prenesejo v svojo etnografsko pustno masko. "Ljudje so idejo sprejeli in tako je v Dornavi zaživel etnografski lik cigana. To je bilo nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja," nadaljuje. "V času pusta so pri vsaki hiši ob cesti kurili ogenj, oblekli so se v cigane in pekli krompir, jabolka, kak kos mesa …" se še spominja.
Ciganska tradicija po vseh teh letih v vasi še vedno živi. Danes jih je v društvu več kot 240 in, kot pravi predsednica, se jim za prihodnost ni bati. "V naši vasi je ta tradicija res zelo živa. Vključujejo se cele družine, otroci se maskirajo že od malega, ko so še v plenicah," nadaljuje Anica Slodnjak. "Ta ciganski duh ti pride pod kožo. Ko pride čas fašenka, preprosto moraš iti," pa pravi Tomas Kondrič, ki je med mlajšimi člani: "Najprej se je za cigane navdušila sestra, nato sem se pridružil še jaz. Že od prvega razreda hodim na povorke."
K ciganom sta se takoj po rojstvu pridružila tudi Iva in Matija, vnuka Anice Slodnjak. "Najraje greva na povorko z babico. Pečemo klobase in se vozimo s traktorjem," povesta nadobudna sedemletnika.
Nastop na povorki je pravi spektakel. Nekateri se peljejo s traktorjem, drugi vozijo cigansko kuhinjo, kjer pečejo ciganske klobase, stare ciganke vozijo vozičke polne otrok, ena izmed njih kuha kavo in jo streže gledalcem. Spremlja jih tudi hišni ansambel, skupina mlajših deklet pa vsako leto naštudira nov ciganski ples. Zraven princa imajo cigani tudi svojo županjo Maričko, ki zna iz kart napovedati prihodnost. "Vsak si sam kroji usodo. Več plačaš, več izveš," pove v šali in mi pomoli karte, da si izberem tri.
Cigani so pridni, veseli, radoživi, poskočni, plesoči in pojoči. Njihov moto je: jejte, pijte in se veselite. Bistvo karnevala je, da najprej razveseliš sebe, nato pa še druge, so prepričani, zato se z veseljem spominjajo tudi vseh anekdot, ki so se jim zgodile v teh letih. "Veliko dogodivščin je bilo. Med drugim smo bili že nekajkrat na ptujski urgenci, ker se kdaj kdo od naših tudi poškoduje. In ko pride cel avtobus ciganov pred urgenco, je res nenavadno," v smehu pove predsednica in doda, da je njihova pojavnost sama po sebi velikokrat razlog za začudene poglede. "Za nas se šemljenje namreč ne konča na pepelnično sredo. V opravah nas ljudje lahko vidijo skozi vse leto in tega marsikdo ne pričakuje," dodaja. Karnevali se v soseščini nadaljujejo še v marcu in vse do poletja. Julija v Dornavi organizirajo tudi Cigansko noč, ko si znova nadenejo kostume.
Dornavski cigani niso le maska, temveč živa etnografska skupnost. "Dobro smo sprejeti kot lik, ker predstavljamo etnografijo kraja Dornava in njegovo zgodovino. Lik cigana ni norčevanje, ampak prenos tradicije in tako nas vidijo tudi drugi. Cigansko kulturo spoštujemo in jo kot tako tudi želimo prikazati," še poudarja predsednica.
