Spoštovani Tone Partljič iz Maribora, pisatelj, dramatik, komediograf, politik, prodorni razumnik in neutrudni javni kulturni delavec, je še enkrat dokazal svojo pokončnost, načelnost in resnicoljubnost. Imel je pogum, da je vnovič javno, odkrito in kritično ocenil izbor poezije na proslavi ob dnevu državnosti na Trgu republike v Ljubljani. Nič žaljivo, navijaško ali politikantsko. Brez dlake na jeziku je javno in v maniri poznavalca slovenske literature zapisal mnenje, ki ga skupaj z mnogimi drugimi podpiram. Eno sta demokratični pluralizem in umetniška svoboda, drugo pa je v tem okviru negiranje zgodovinske resnice in politično navijaško izbiranje besedil oziroma poezije avtorjev za omenjeno proslavo. Tudi če si izbran za vladnega "stihoklepca", slovenskega pesništva upora ni mogoče spregledati. To pesništvo predstavlja namreč fenomen v evropski literarni zgodovini. Cvetelo je med drugo svetovno vojno (1941–1945) v okviru narodnoosvobodilnega boja (NOB). Obsega tako dela vrhunskih slovenskih intelektualcev kot tudi množično ljudsko ustvarjanje partizanov, s skupno več kot 12.000 zapisanimi pesmimi.
Sam ne bom pisal o omenjeni proslavi (o njej imam svoje mnenje), pač pa želim Tonetovo pismo zgolj dopolniti z nekaterimi pogledi na upor zoper nacifašizem med okupacijo in razkosanjem Slovenije 1941–1945. Naj pri tem omenim zelo jasno mnenje škofa in velikega slovenskega razumnika, filozofa in teologa, prof. dr. Vekoslava Grmiča, ki je slovenski odpor proti okupatorjem obravnaval predvsem z zornega kota etične dileme, ali je bil odpor nujen ali ne. "Brez pomislekov ga označuje kot nujno in visoko moralno dejanje ter kot eno najpomembnejših in najusodnejših obdobij v dosedanji slovenski zgodovini. To je bilo dejanje silobrana, do katerega je imel slovenski narod vso pravico in celo moralno dolžnost. Po njegovem mnenju je šlo za samoobrambo v najpristnejšem pomenu besede, saj so okupatorji slovenski narod obsodili na fizično uničenje," je o Grmičevem jasnem stališču pred leti zapisal nekdanji dolgoletni ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru dr. Marjan Žnidarič. Kot zgodovinar je v razpravi Okupacijska uprava v slovenski Štajerski leta 1941 (Lex Localis, letnik II., št. 1, Maribor 2004) kot dober poznavalec nemške okupacije ugotovil, da je "bil nacistični okupacijski sistem na slovenskem Štajerskem do potankosti pripravljen že v letih pred vojno in da je v prvem obdobju okupacije deloval skoraj brezhibno. Do pomladi 1942 je okupator uvedel skoraj vse zakone in odredbe, ki so veljali v sosednji avstrijski Štajerski. Njegov cilj je bil zasedeno slovensko Štajersko čim prej in čim bolj temeljito vključiti v svoj državni sistem. To se je najbolj nazorno odražalo v nacističnih raznarodovalnih ukrepih, ki so zajeli vsa področja človekovega življenja in delovanja, usmerjeni pa so bili k popolnemu potujčenju in s tem uničenju Slovencev kot etnične skupnosti." Med okupacijo je vladal na Štajerskem najhujši možni teror, saj so nacisti vzpostavili do potankosti razdelan raznarodovalni sistem. Izvajali so etnocidno in do neke mere tudi genocidno politiko, brezobzirno so kršili vsa načela mednarodnega in vojnega prava. Prisilno so celo mobilizirali slovenske može in fante ter jih pošiljali na zahodno in vzhodno fronto ter na bojišča severne Afrike.
Ko govorimo o slovenski Štajerski med nemško okupacijo, je treba vedno znova poudariti, da v tem delu Slovenije ni bilo kolaboracije z okupatorjem, kot se je to zgodilo v Ljubljanski pokrajini. Poleg vseh okoliščin nemške okupacije je med najbolj zaslužnimi za takšne razmere mariborski škof Ivan Jožef Tomažič. Trdno je ostal na strani trpečih in preganjanih ljudi, med katerimi so bili tudi zavedni slovenski duhovniki. Veliko jih je bilo deportiranih in izgnanih v Hrvaško in Srbijo, nekaj jih je bilo zverinsko ubitih tudi v ustaškem uničevalnem taborišču Jasenovac. Namerno spregledati to zgodovinsko dejstvo pomeni slepo služiti gospodarjem ideologij razdora, ki nas tako radi sprejo okoli vprašanj preteklosti, predvsem zato, da lahko čim bolj v miru uresničujejo svoje interese. Zdajšnja razklanost slovenskega naroda je tudi posledica teh hotenj in nikoli odpuščenega greha sodelavcev okupatorja, ki bi radi namesto opravičila za vsa zla dejanja zgodovino enostavno spremenili in jo napisali po notah tistih, s katerimi so sodelovali, ko je vsa stara celina ječala pod nacifašističnim škornjem.
Tudi v tem duhu je treba razumeti uporniško dogajanje v naših koncih med drugo svetovno vojno, ki je drugačno od dogajanja v italijanski okupacijski coni. Tam so v usodnem času ostale žive skorajda vse slovenske ustanove. Pa tudi vse dotedanje slovenske politično-ideološke delitve, s še vedno razgretim slovenskim kulturnim bojem iz druge polovice tridesetih let minulega stoletja vred. Na Štajerskem je bilo drugače, tukaj je šlo prvenstveno za to, da se slovenstvo za vedno izbriše. Tega pač ne smemo pozabiti!
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
