Proslava ob dnevu državnosti je bila nedvomno politično snovana in poantirana, o tem pričajo dva govornika, zaplet s praporščaki in tudi program in žvižgi za predsednico države ter navdušeni aplavzi za predsednika vlade. Ni nas torej želela povezovati, ampak znova deliti. Ne želim se spuščati ne v prvo in ne v drugo posebnost in novost v novi politični konstelaciji, o čemer je bilo že dovolj besed, ampak v program.
Kljub deklarirani enakopravnosti različnih mnenj in prepričanj in kljub novi periodizaciji zgodovine na uspešne in neuspešne tekmovalne polčase sem začutil, da v Sloveniji znova obstaja prepoved nekaterih literarnih in glasbenih stvaritev. Nobene Kajuhove, Borove, Levčeve, Minattijeve … pesmi nismo slišali, ampak kar več tekstov za domoljubne pesmi, ki so jih peli po kdo ve kakem ključu nekateri pevci, izpod peresa stihoklepca Igorja Pirkoviča, ki je bil "slučajno" scenarist programa. Torej se upravičeno vprašam, ali obstaja nov index librorum prohibitorum, torej prepoved poezije in glasbe iz časov in s temo narodnoosvobodilnega boja. Ali si štiriletni partizanski boj in tisoči padlih Slovencev res ne zaslužijo nikakršnega pesniškega in glasbenega spomina? Sam bi ob vsem (pohvalno obilnem?) domoljubnem petju in plesu poleg tako rekoč edinega resničnega pesnika slovenske pomladi, prijatelja Toneta Kuntnerja, in kajpada klasika Srečka Kosovela, rad slišal še recimo Kajuhovo Slovensko pesem ali Češnjev cvet, Bosa pojdiva, Veš, mama … ali petje pesmi Počiva jezero v tihoti ali Na oknu glej obrazek bled, Tm na Pugled gori … na primer. Ljudje mojih let bi tudi to radi poslušali, sem prepričan … Kdo je izbrisal to obdobje slovenske ustvarjalnosti?
Tone Partljič, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
