Sam sem uporabljal sprehajalno palico, imel vidno oteženo hojo in prtljago. Kljub temu nisem bil deležen nikakršne pomoči. Nihče ni ponudil pomoči pri vstopu ali prtljagi niti ni poskrbel za varnejše vstopanje oseb z omejeno mobilnostjo. Enako so bili prepuščeni sami sebi tudi drugi potniki in tujci, ki so se nad situacijo odkrito zgražali.
Kako so se odzvali pristojni? DUJPP (dopis 7. 7. 2026) je pritožbo evidentiral in del, ki se nanaša na voznika, odstopil Arrivi. Sistemsko so pojasnili, da so njihovi ukrepi omejeni z zakonodajo in koncesijskimi pogodbami, da digitalizacija poteka in da prerivanje obsojajo. Hkrati so mi – glede na 100-odstotno telesno okvaro – svetovali, naj raje potujem z vlakom, kjer si lahko rezerviram sedež in najavim pomoč. Vračilo kupnine v primeru izvedene storitve ne pripada.
V svojem odgovoru (23. 7. 2026) sem jasno poudaril, da nikoli nisem izpodbijal voznikove pravice do odmora in da nisem zahteval medicinskih diagnoz. Predmet pritožbe je bila organizacija vstopanja, varnost potnikov in dolžnost koncesionarja, da javno službo izvaja varno in dostojanstveno – tudi za osebe z omejeno mobilnostjo in za vse druge uporabnike. Sklicujem se na Uredbo (EU) št. 181/2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu, 14., 34. in 52. člen Ustave RS ter Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI).
Odgovori so ostali formalni in se niso vsebinsko opredelili do:
Z moralnega vidika je to sramota. Javni prevoz ni zgolj komercialna storitev. Gre za gospodarsko javno službo, ki mora biti dostopna in varna za vse – tudi za starejše, invalide, osebe z omejeno mobilnostjo, družine in turiste. Ko se odgovornost sistematično prestavlja (voznik – peron – DUJPP – Arriva – potnik naj sam prosi), postane jasno, da nihče ne prevzema odgovornosti.
Predlagati komu s 100-odstotno telesno okvaro, naj gre raje z vlakom, ker je avtobus neorganiziran, ni rešitev. Je priznanje, da sistem ne deluje. Enako sramotno je, da se turisti in drugi potniki znajdejo v kaotičnem prerivanju, ker nihče ne poskrbi niti za osnovni red na peronu.
Takšne situacije se po medijskih poročilih očitno ponavljajo. Če se odgovorni zadovoljijo z evidencami pritožb in formalnimi odgovori, se ne bo nič spremenilo. To ni le neprijetna izkušnja – to je sramota za javni potniški promet v Sloveniji.
Boštjan Kadunc Mijailović, Laze v Tuhinju
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
