Javni prevoz ne ščiti ranljivih: Kaotično vkrcavanje na relaciji Ljubljana–Piran

DR
31.08.2026 05:00

Če se odgovorni zadovoljijo z evidencami pritožb in formalnimi odgovori, se ne bo nič spremenilo.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Začasna glavna avtobusna postaja v Ljubljani. Fotografija je simbolična.
Robert Balen
Dne 3. 7. 2026 sem ob 6.26 na Avtobusni postaji Ljubljana kupil enkratno vozovnico (14 evrov, račun št. 2470343). Blagajnik mi je izrecno povedal, da voznega reda in rezervacij ni. Na peronu (najprej 12, nato 13) se je zbrala večja skupina potnikov. Voznik se je do avtobusa vrnil šele okoli 7.05, vstop pa je dovolil šele ob 7.10 – torej ob predvidenem času odhoda.
Posledica je bilo popolnoma nekontrolirano prerivanje. Potniki – med njimi tudi turisti – so se silovito potiskali, zadnji so se potiskali z vso silo, nekateri zaradi polnega avtobusa sploh niso mogli vstopiti. Dodatno so množico ogrožali premiki avtobusov s sosednjega perona 14, ki so s hupo in brezbrižnostjo potiskali ljudi. Nihče – ne voznik ne drugo osebje – ni poskrbel za red, opozorila, organizacijo čakalne vrste ali prednostno vstopanje.

Sam sem uporabljal sprehajalno palico, imel vidno oteženo hojo in prtljago. Kljub temu nisem bil deležen nikakršne pomoči. Nihče ni ponudil pomoči pri vstopu ali prtljagi niti ni poskrbel za varnejše vstopanje oseb z omejeno mobilnostjo. Enako so bili prepuščeni sami sebi tudi drugi potniki in tujci, ki so se nad situacijo odkrito zgražali.

Imam priznano 100-odstotno telesno okvaro in sem zaradi zdravstvenega stanja posebej izpostavljen fizičnemu stresu ter prerivanju. Dogodek je pri meni povzročil resno zdravstveno in psihično stisko. V množici se nisem mogel umakniti, prtljaga pa je bila že naložena. Toda enako nevarno in nedostojno je bilo za vse druge – starejše, družine, turiste –, ki so bili potisnjeni v kaos, ker sistem ni zmogel niti osnovne organizacije.

Kako so se odzvali pristojni? DUJPP (dopis 7. 7. 2026) je pritožbo evidentiral in del, ki se nanaša na voznika, odstopil Arrivi. Sistemsko so pojasnili, da so njihovi ukrepi omejeni z zakonodajo in koncesijskimi pogodbami, da digitalizacija poteka in da prerivanje obsojajo. Hkrati so mi – glede na 100-odstotno telesno okvaro – svetovali, naj raje potujem z vlakom, kjer si lahko rezerviram sedež in najavim pomoč. Vračilo kupnine v primeru izvedene storitve ne pripada.

Arriva (odgovora Erika Blokarja 23. 7. 2026 in Monike Bukovec 27. 7. 2026) je preverila dogodek in ugotovila, da je voznik prispel ob 6.24, izkoristil zakonsko predpisani odmor in nato izvedel vstop po voznem redu. Niso ugotovili kršitve voznikovih obveznosti. Vzdrževanje reda na peronu po njihovem mnenju ni naloga voznika. Vozniki niso zdravstveni delavci in ne morejo sami ugotavljati, kdo potrebuje pomoč – potnik mora sam prositi. Obžalujejo neprijetno izkušnjo, vendar vračila in odškodnine ne utemeljujejo. Sistemska vprašanja so preložili nazaj na DUJPP.

V svojem odgovoru (23. 7. 2026) sem jasno poudaril, da nikoli nisem izpodbijal voznikove pravice do odmora in da nisem zahteval medicinskih diagnoz. Predmet pritožbe je bila organizacija vstopanja, varnost potnikov in dolžnost koncesionarja, da javno službo izvaja varno in dostojanstveno – tudi za osebe z omejeno mobilnostjo in za vse druge uporabnike. Sklicujem se na Uredbo (EU) št. 181/2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu, 14., 34. in 52. člen Ustave RS ter Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI).

Odgovori so ostali formalni in se niso vsebinsko opredelili do:

- prepoznega začetka vstopanja,
- nastanka nevarne množice in prerivanja, ki je prizadelo vse prisotne, tudi turiste,
- pomanjkanja kakršnekoli organizacije čakalne vrste,
- odsotnosti pomoči osebam z vidno omejeno mobilnostjo,
- vprašanja, kdo je potem odgovoren za varnost potnikov med vstopanjem, če to ni naloga voznika.

Z moralnega vidika je to sramota. Javni prevoz ni zgolj komercialna storitev. Gre za gospodarsko javno službo, ki mora biti dostopna in varna za vse – tudi za starejše, invalide, osebe z omejeno mobilnostjo, družine in turiste. Ko se odgovornost sistematično prestavlja (voznik – peron – DUJPP – Arriva – potnik naj sam prosi), postane jasno, da nihče ne prevzema odgovornosti.

Predlagati komu s 100-odstotno telesno okvaro, naj gre raje z vlakom, ker je avtobus neorganiziran, ni rešitev. Je priznanje, da sistem ne deluje. Enako sramotno je, da se turisti in drugi potniki znajdejo v kaotičnem prerivanju, ker nihče ne poskrbi niti za osnovni red na peronu.

Takšne situacije se po medijskih poročilih očitno ponavljajo. Če se odgovorni zadovoljijo z evidencami pritožb in formalnimi odgovori, se ne bo nič spremenilo. To ni le neprijetna izkušnja – to je sramota za javni potniški promet v Sloveniji.

Boštjan Kadunc Mijailović, Laze v Tuhinju 

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta