V času, ko nas poročila Svetovnega gospodarskega foruma bombardirajo z napovedmi o prevladi robotike in umetne inteligence, se pogosto sprašujemo: kje je v tej enačbi mesto za človeka? Panelna razprava z naslovom Prihodnost pripada človeku s strokovnjaki s področja kadrovanja, izobraževanja in vodenja je prinesla pomirjujoč, a jasen odgovor: človek ostaja arhitekt prihodnosti. Tehnologija, pa naj bo še tako napredna, je le orodje brez zavesti in namena.
Kot so poudarili sogovorniki, umetna inteligenca nima "zdrave kmečke pameti", nima empatije in nima moralnega kompasa – to so izključno človeške domene, ki postajajo v digitalni dobi naša največja konkurenčna prednost.
Rdeča nit pogovora je bila preusmeritev fokusa s tehnoloških znanj na razvoj t. i. mehkih veščin. Če algoritmi obvladajo podatke, mora človek obvladati odnose, kritično razmišljanje in mentalno disciplino. Ključ do uspeha v letu 2030 ne bo zgolj hitrost tipkanja ali uporaba orodij, temveč sposobnost povezovanja informacij v smiselno celoto, čustvena inteligenca in radovednost. Voditelji prihodnosti bodo tisti, ki bodo znali ustvariti psihološko varno okolje, kjer so napake dovoljene del učnega procesa, in ki bodo razumeli, da tehnologija služi ljudem, ne obratno.
Zaključek razprave je optimističen, a nas hkrati opominja na odgovornost. Prihodnost dela ne pripada tistim, ki se bodo zgolj naučili uporabljati nova orodja, temveč tistim, ki bodo ob tem ohranili svojo človečnost, etiko in spoštovanje. Kot je bilo slikovito rečeno: če otrokom vzamemo telefone, bomo iz njih naredili ljudi; če pa odraslim vzamemo strah pred neznanim in ga nadomestimo z radovednostjo, bomo tehnologijo znali uporabiti za gradnjo boljšega sveta. Človek torej ostaja nenadomestljiv – a le, če si dovoli ostati človek.
