Trajnost postaja eden ključnih kriterijev pri financiranju podjetij. Sogovornica pojasnjuje, kako banke presojajo tveganja in zakaj bodo najbolj konkurenčna podjetja tista, ki bodo zeleni prehod pravočasno vključila v svoje poslovne modele.
O zelenem prehodu se danes veliko govori, a kaj se zgodi, ko teorija trči ob realnost bančnih bilanc in vsakodnevnega poslovanja podjetij? O tem, kje poteka meja med profitom in planetom ter zakaj ESG ne bo izginil, smo se na Večerovi konferenci Zelena transformacija pogovarjali z Dolores Kores, vodjo trajnostnega razvoja v NLB Skupini.
Banke danes rade poudarjate svojo strateško vlogo v zelenem prehodu. Pa je trajnost lahko realna konkurenčna prednost ali gre bolj za modno kratico in izpolnjevanje administrativnih zahtev?
"Trajnost danes preprosto ni več izbira. In da, vsekakor je lahko konkurenčna prednost, vendar le, če je integrirana v samo jedro poslovnega modela podjetja. Če jo nekdo uporablja zgolj kot marketinško orodje ali kot kljukico za zapiranje zakonodajnih zahtev, potem ne deluje. Banka, ki resnično razume okoljske in družbene dejavnike, učinkoviteje upravlja tveganja, razvija ustreznejše produkte in dolgoročno krepi zaupanje strank in vlagateljev. Ključ je v razvoju smiselnih trajnostnih rešitev, ne pa v lepljenju 'zelenih etiket'. Trajnost namreč neposredno vpliva na ugled, dostop do kapitala in na zvestobo strank."
Če preideva h konkretnim številkam in praksi – katere nove produkte in kakšne boljše donose prinaša ta prehod? Lahko postrežete z nekaj domačimi primeri?
"Zeleni prehod že danes prinaša konkretne produkte z boljšim razmerjem med tveganjem in donosom. Pri podjetjih je sicer težko govoriti o masovnih, standardiziranih produktih, saj je praktično vsako financiranje ukrojeno po meri konkretnega projekta in potreb stranke. Pomembno pa je poudariti, da banke trajnostno delovanje gospodarstva spodbujamo z ugodnejšimi pogoji financiranja v primerjavi z običajno ponudbo.
Na terenu zaznavamo močan porast financiranja sončnih elektrarn, energetskih prenov poslovnih objektov, nakupa energetsko učinkovite opreme in elektrifikacije voznih parkov. Domač primer so podjetja, ki jim pomagamo pri prehodu na lastno proizvodnjo energije preko sončnih elektrarn. S tem si drastično znižajo stroške in postanejo odporna proti cenovnim šokom na trgu, hkrati pa zmanjšujejo svoj ogljični odtis. Podobno v smeri trajnostnih rešitev spodbujamo tudi kmetijstvo. Enaka logika velja za fizične osebe, kjer ponujamo ugodnejše kredite za nakup e-vozil, toplotnih črpalk ali gradnjo energetsko učinkovitih nepremičnin.
Ključno je, da imamo v NLB Skupini jasno opredeljene kriterije, kaj sploh šteje kot 'zeleno'. Ti temeljijo na EU-taksonomiji: od dokazljivega zmanjšanja emisij do spoštovanja socialnih standardov. Le tako trajnostno financiranje ustvarja merljive učinke."
NLB pogosto izpostavlja, da niste le nemi opazovalci, ampak motor gospodarstva v regiji. Kako v praksi balansirate med financiranjem tako imenovanih umazanih industrij, ki nujno potrebujejo kapital za preobrazbo, in popolnim umikom iz določenih sektorjev?
"Zeleni prehod nima ene same, univerzalne poti za vse. V praksi to pomeni, da 'umazanih' industrij ne izključujemo avtomatično. Nasprotno – želimo jim biti partner pri prehodu. Če ima podjetje jasen, verodostojen načrt transformacije in merljive cilje zmanjševanja vplivov na okolje, bomo takšne investicije z veseljem podprli. Po drugi strani pa se za popoln umik odločimo tam, kjer tveganja ostajajo visoka, pripravljenosti na spremembe ni ali pa dejavnosti preprosto niso skladne z našimi standardi. Tukaj ni dilem. Naš izključitveni seznam je jasno opredeljen in javno dostopen."
Kaj pa sektorji, kjer tehnologija še ni tako daleč, da bi ponudila popolnoma zeleno alternativo?
"Tukaj moramo ostati pragmatični. Dober primer je tovorni promet. Rešitve z nizkimi emisijami sicer obstajajo, a širše sistemsko in ekonomsko še niso povsem izvedljive. Takšne sektorje usmerjamo k postopnim, a stabilnim izboljšavam – k boljšemu spremljanju emisij, večji učinkovitosti in iskanju alternativ. Naša ambicija je stranke pripraviti na prehod, ki bo v prihodnjih desetletjih neizogiben. Podnebne spremembe bodo močno prizadele gospodarstvo v naši regiji in dolgoročno bodo uspešni le tisti, ki se bodo prilagodili pravočasno."
Ali bodo podjetja, ki danes nimajo izdelane ESG-strategije, v prihodnjih nekaj letih še lahko prišla do ugodnih kreditov? Kje natanko je meja, ko banka reče ne?
"Podjetja brez formalne trajnostne strategije ne bodo samodejno izključena, bodo pa postopno izgubljala dostop do najugodnejših pogojev financiranja. Zakaj? Ker banka brez teh podatkov preprosto ne bo mogla ustrezno oceniti njihovih tveganj. Meja, kjer rečemo 'ne', se postavi, ko so okoljska tveganja visoka, podjetje pa nima ne podatkov ne načrta, kako jih obvladovati. Poleg tega imamo jasne rdeče linije – ne financiramo več okoljsko spornih aktivnosti, kot je, recimo, proizvodnja električne energije iz premoga.
Ne zahtevamo popolnosti čez noč, zahtevamo pa verodostojno smer razvoja. Velika večina resnih podjetij se s temi vprašanji že aktivno ukvarja, če ne zaradi drugega, pa zaradi stroškov energije ali pritiskov trga. Morda se bo ESG kot kratica umaknil z naslovnic, a vprašanje vsebine ostaja. To danes zelo jasno vidimo v okviru skrbnih pregledov, kjer poleg finančnih kazalnikov strogo ocenjujemo tudi okoljske in družbene vidike. Če so tveganja previsoka, projekt zavrnemo. Sicer pa takšni projekti danes pogosto sploh ne pridejo do bančne presoje, saj se zataknejo že prej – pri pridobivanju okoljevarstvenih dovoljenj in zakonodaji."
Velika podjetja si lahko privoščijo cele oddelke za trajnost, mala in srednja pa ne. Kako NLB pomaga tem podjetjem, da jih birokracija zelenega prehoda ne povozi?
"Birokracija je velik izziv in naša naloga je, da jo skupaj s podjetji pretvorimo v uporabne podatke, ki jim bodo pomagali pri poslovanju, ne pa jim bili v breme. Prav zato smo v okviru Združenja bank Slovenije aktivno sodelovali pri pripravi enotnega ESG-vprašalnika za podjetja. Ta bo kmalu implementiran v sistem SISBIZ Banke Slovenije, kar pomeni ključno poenostavitev: podjetja bodo podatke vnesla enkrat, do njih pa bodo lahko dostopale vse banke. S tem bomo preprečili podvajanje zahtev. Mala in srednja podjetja potrebujejo praktične rešitve. Pomagamo jim razumeti zahteve, pripraviti podatke in jih povezujemo z zunanjimi strokovnjaki za energetsko učinkovitost. V praksi se namreč pogosto izkaže, da največji izziv sploh ni dostop do denarja, ampak priprava dovolj kakovostnega in investicijsko zrelega projekta."
Dotaknila sva se podatkov, ki so rakava rana trajnostnega poročanja. Včasih je veljalo, da "papir prenese vse". Kako v NLB Skupini zagotavljate, da so podatki o ogljičnem odtisu vašega portfelja verodostojni?
"To je izjemno strukturiran proces. Primarno se opiramo na javna razkritja podjetij in uradne baze. Kjer teh podatkov ni, podjetja pozovemo k razkritju preko naših vprašalnikov. Če podatki še vedno niso na voljo, si pomagamo s sektorskimi ocenami, mednarodnimi emisijskimi faktorji in tako imenovanimi proxy metodologijami. Zavedamo se, da podatki v tej fazi niso vedno stoodstotno popolni in se bodo sčasoma prilagajali, a dosedanje izkušnje kažejo, da so odstopanja majhna in ne spreminjajo širše slike. Ključno je, da uporabljamo dosledne metodologije, ki omogočajo spremljanje trendov. Vzpostavljamo močne interne kontrole in vključujemo zunanja preverjanja.
Naša zaveza je popolna transparentnost glede kakovosti podatkov in njihovih omejitev. Potrditev, da delamo dobro, se bo pokazala v doslednosti naših rezultatov skozi leta."
Evropska zakonodaja na tem področju velja za izjemno rigorozno. Se vam ne zdi, da smo v EU s poročanjem in zahtevami nekoliko prehiteli realno sposobnost podjetij na terenu?
"Evropska zakonodaja je zahtevna, vendar v globalnem kontekstu ni izjema – podobni pritiski se krepijo povsod po svetu. Res je, da se trenutno v EU veliko pogovarjamo o poenostavitvah, vendar to nikakor ne pomeni umika od trajnostnih ciljev. Gre zgolj za to, da se osredotočimo na ključne in smiselne podatke, kar v NLB pozdravljamo. Trajnost mora postati del vsakodnevnega poslovanja – ko dosežemo to točko, poročanje preneha biti administrativno breme. Resnica pa je, da brez tako ambiciozne zakonodaje ključnih premikov v družbi sploh ne bi dosegli. Verjamem, da se bodo standardi trajnostnega poročanja sčasoma ustalili in postali nekaj samoumevnega – natanko tako, ko se je skozi stoletja razvijalo finančno poročanje, ki ga danes nihče več ne problematizira."
NLB Skupina deluje na različnih trgih Jugovzhodne Evrope. Kako te visoke trajnostne standarde prenašate iz Ljubljane v regije, kjer je okoljska ozaveščenost morda na še nižji ravni?
"Naši standardi in cilji brez izjeme veljajo za vse članice NLB Skupine. Res pa je, da jih v regijo ne prenašamo z vsiljevanjem, temveč s kombinacijo jasnega skupinskega okvira in močnega lokalnega dialoga. Mi določimo minimalne standarde in politike, posamezne banke v regiji pa jih uvajajo z izobraževanji in prilagajanjem lokalnemu kontekstu. Kot vodilna finančna skupina v regiji čutimo odgovornost, da aktivno dvigujemo te standarde. Pri tem trajnosti ne razumemo zgolj kot okoljsko vprašanje, ampak širše – kot vključen in pravičen prehod, ki upošteva socialne vidike in vpliv na ljudi na teh trgih."
Vaša funkcija je precej specifična – razpeta je med strogo upravljanje tveganj, marketing in strateški razvoj podjetja. Kateri del vašega delavnika je najtežji?
"Največji izziv je povezati dolgoročne vizije z vsakodnevnimi, kratkoročnimi poslovnimi odločitvami. Poslovni svet namreč še vedno pogosto temelji na kratkoročnih rezultatih, trajnost pa po svoji naravi zahteva pogled na dolgi rok. Moj cilj je doseči, da trajnost znotraj banke ni videna kot ovira ali omejitev, temveč kot sestavni del kakovostnejše in bolj premišljene poslovne odločitve. To zahteva ogromno sodelovanja, iskanja skupnega jezika in grajenja kulture znotraj vseh oddelkov banke. Ko vidiš zelo konkretne učinke pri strankah in ko trajnost preneha biti 'posebna tema' ter postane spontan način razmišljanja celotne organizacije, takrat veš, da je tisti najtežji del poti uspešno za tabo."
Za konec poglejva še neizogibno dilemo: če bi se morali danes odločiti med kratkoročno zelo donosnim projektom, ki pa je okoljsko sporen, in dolgoročno vzdržnim projektom z nižjim donosom – kaj bi NLB izbrala in zakaj?
"Izbrali bi dolgoročno vzdržen projekt. Razlog je povsem pragmatičen: odgovorna presoja vplivov pomeni nižja tveganja in stabilnejše, tveganjem prilagojene donose na dolgi rok. Okoljsko sporni projekti morda res lahko kratkoročno ustvarijo visoke dobičke, vendar s seboj prinašajo ogromna tveganja – od izgube ugleda do regulatornih in finančnih penalov, ki podjetje udarijo kasneje. Naša vloga kot sistemske banke je financirati tisto, kar je ekonomsko smiselno in odporno proti prihodnjim spremembam. Poleg tega višina donosa sploh ni nujno povezana z okoljskimi tveganji. Naložbe v obnovljive vire energije so danes lahko izjemno dobičkonosne. V NLB Skupini zato brez oklevanja stavimo na dolgoročno vzdržno rast – to je edini pravi temelj za banko, naše stranke in celotno regijo."
