Tudi 32. kolesarska dirka po Sloveniji, ki je v kar treh dneh od petih ponesla v svet lepote Štajerske, je močno odmevala. Z nemškim asom, kot je Florian Lipowitz, je imela izjemnega posameznika, ki je preostalim v pelotonu pokazal, kje je letvica vrhunskosti. A vzor tega je kar cela ekipa Red Bull-Bora-Hansgrohe, ki je - tudi z novozelandskim sprinterjem Laurencom Pithijem in vsemi drugimi - vodila igro na naših cestah bolj kot katerakoli prej. Morda celo bolj kot nazadnje Emirati Tadeja Pogačarja in Jumbo-Visma Primoža Rogliča še prej.
Za to, da so nemške "mašine" ne nazadnje samo ljudje, je lep dokaz Srb Dušan Rajović, ki jih je v Ormožu ujel na levi nogi. Na veliko se je ob uspehu kariere zahvalil Sloveniji, ki ga je izobrazila v tem športu in poslala v svet, kar je še ena potrditev, da naša država ni le valilnica talentov, ampak pomemben igralec in tudi neke vrste inkubator v širšem regionalnem prostoru.
Ves čas je bil sicer prisoten nekoliko hecen občutek, kot da je hišna zabava pri tebi doma, kot gostitelj pa manjkaš. Ker ko je na slovenskih cestah potekal spektakel, smo vsi radovedno pogledovali proti Švici, kjer je bil žal Primož Roglič le statist v še enem šovu Tadeja Pogačarja, ki pa je zaradi grozljivega padca zaročenke preživljal tudi osebno stisko. V deželi sira se je dogajala večja drama, čeprav naš šampion tega na cesti ni dal vedeti, tako suvereno je izpeljal novo predstavo. Urški Žigart želimo čimprejšnje okrevanje!
Nenavadno je bilo te dni, da smo tuje ase doma spraševali o naših čez mejo, po navadi je obratno, a vsak dan prinese nekaj novega. Smo se pa lahko še enkrat od blizu prepričali, kako izvrsten in pomemben člen pri Red Bullu je naš Jan Tratnik in kakšen dragulj imamo pri Bahrainu v Jakobu Omrzelu. Debela minuta zaostanka na ikoničnem Vršiču - spodobnem prelazu tudi za večje pentlje, kot je slovenska, našem Alpe d' Huezu, ki so ga prireditelji po dolgih letih le vrnili na traso - za Lipowitzem sicer ni prispevala k drami in navijaški evforiji, kar pa je za mladega Dolenjca zagotovo dobrodošlo. Prav daleč od najboljših, kar jih premore zemeljska obla, več ni, a naj se še naprej za velike podvige pripravlja v miru in senci, da bo napredoval in se razvijal ter se morda nekoč vsaj približal dosežkom svojih predhodnikov iz zlate slovenske generacije. Takšno okolje zagotovo bolj blagodejno vpliva kot pa denimo norišnica, kot jo že desetletja nepotešeni Francozi zganjajo okrog Paula Seixasa.
Malce smo že nestrpni, kaj se bo letos dogajalo na vrhuncu kolesarskega leta, na katerem bo Pogačar lovil rekordno peto zmago na dirki vseh dirk, po Franciji. A ne pozabimo, še prej, že v tem koncu tedna, nas čakata državni prvenstvi v vožnji na čas in na cesti, na katerih se obeta zvezdniška zasedba s praktično vsem, kar premore naše kolesarstvo z izjemo gorenjskega superšampiona. To bo priložnost tudi za slovenske klube, da v vitrino pospravijo kakšno trofejo. Na dirki po Sloveniji so bili deležni le drobtinic, a tam so imeli druge cilje - lov na televizijske trenutke in skrb za prepoznavnost in sponzorje, kar so v večini izpolnili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
