(KOMENTAR) Šibka rast in optimizem

Medtem ko nas premier Robert Golob vztrajno prepričuje, da smo med najbolj uspešnimi gospodarstvi sveta, kot je dejal po najvišjih državnih investicijah v EU, kar da je opazil tudi britanski tednik The Economist, v Gospodarski zbornici Slovenije resignirano ugotavljajo, da že drugo leto zapored v Sloveniji nismo dosegli pričakovane dolgoletne povprečne gospodarske rasti med 2 in 2,5 odstotka. In da gre za izgubljeni leti, ko bi lahko ustvarili več za ljudi in državo. Za lansko le okoli enoodstotno gospodarsko rast, bi lahko rekli tudi leto stagnacije, pa v največji delodajalski organizaciji menijo, da je razočaranje in presenečenje hkrati. Tudi zato, ker se višje plače in prihodki, pogojeni tudi z nekaterimi vladnimi "dodatki", niso prelevili v potrošnjo.

Slovenci zategujemo pas, četudi nas prepričujejo, kako uspešni smo. Analitike preseneča še, da se tudi povišane državne investicije pri rasti niso poznale v taki meri, kot so pričakovali. Tudi to, da je letošnja napovedana preko dvoodstotna rast bruto družbenega proizvoda pogojena s tremi delovnimi dnevi več in statističnim učinkom padca v prvem lanskem četrtletju, ni ravno razlog za zdrav optimizem. Ob tem je zmeraj treba računati še na geopolitične zaostritve tako v Ukrajini, kakor tudi v nepredvidljivosti Trumpovih ...

Tudi to, da bodo k rasti prispevali staranje prebivalstva in zagotovljena sredstva za dolgotrajno oskrbo, ne. Ja, kdo pa jih je zagotovil? Vsi delodajalci in zaposleni, oziroma tudi upokojenci in celo brezposelni, ki jim nekaj evrov mesečno za ta namen trgajo od njihovih doslej bornih nadomestil! Ob tem premier Golob ne pozabi omeniti, kako je ta vlada krepko znižala zneske na položnicah za oskrbovance domov za starostnike. S pobranimi (pre)visokimi davki - od podjetij in državljanov - doslej namreč ni bila sposobna urediti tega dela socialne države. Ob čemer še danes točno ne ve, kam s pobrano milijardo evrov letno.

Delodajalske organizacije si skupaj z aktualno vlado pripisujejo zasluge za pokojninsko reformo in to, da so ubranili delodajalce, da bi plačevali vsaj tolikšno prispevno stopnjo za pokojnine, kot jo plačujejo njihovi zaposleni. Ob tem jih čudi, da prihaja do napetosti in, kot pravijo, nespoštljivega odnosa do gospodarstva, podjetništva in tudi do zaposlenih.

Če lahko razumemo delodajalce, da si želijo predvidljivo in davčno še vzdržno poslovno okolje za konkurenčno in učinkovito gospodarjenje, da želijo realno usklajevanje minimalne plače in ne nabiranja političnih točk tistih, ki trenutno še držijo v rokah škarje in platno, pa težje razumemo njihov odpor do zimskega regresa. Ta je povsem neobdavčen, torej sledi njihovim prizadevanjem za davčno razbremenitev stroškov dela ... Ne znamo si predstavljati, do kakšnih napetosti bi lahko prišlo, če ustavni sodniki razveljavijo del zakona oziroma presodijo le izplačilo sorazmernega dela regresa za leto 2025 od uveljavitve zakona ... Kakšna motivacija za višjo produktivnost in dodano vrednost bo to?