(KOMENTAR) Roglič in Pogačar: Ni še čas zahvale

Sezona enodnevnih klasik je mimo, pred vrati pa del leta z najdaljšimi, tritedenskimi preizkušnjami. Slovensko kolesarstvo je zadnjega pol desetletja zlato dobo spisalo prav na slednjih in iz anonimnosti v pičlih petih letih postalo sinonim za uspeh, celo prevlado. Najprej je Primož Roglič na dirki po Italiji osvojil prve stopničke za našo državo, kaj vse je zgodilo od takrat, pa si ne bi mogli zamisliti niti v najlepših sanjah. Zasavec je s štirimi rdečimi majicami z Vuelte že blizu rekorda, Tadej Pogačar s tremi rumenimi s Toura tudi ni več daleč od mejnika, vsak s po eno rožnato na Giru pa zaokrožujeta sveto trojico grand tourov.

Njuna zbirka trofej je impozantna, od šestnajstih razpoložljivih sta jih pobrala devet, več kot preostali svet skupaj. Bore malo drobtin sta pustila na mizi, lani za nameček še tega ne, kar se v kolesarski zgodovini ni zgodilo prav pogosto. Več kot zmagati na dirkah po Italiji, Franciji in Španiji v istem letu ne gre, zato danes po vseh poklonih stojita pred zelo nehvaležno nalogo, ko je treba potrjevati uspehe. Da je lahko odlično, tudi če bo malo slabše, jima verjetno ni v uteho, a ta morda niti ne bo potrebna, zdi se, da ni nastopil čas, ko bomo rekli 'najlepša hvala za lepe spomine'.

Kot kaže, bo pravljica nekaj časa še trajala. Pogačar je še kar iz dneva v dan boljši, Roglič pa se tudi ne da niti precej mlajšim tekmecem. K sreči sta si koledar spet uskladila, ne bosta si hodila v zelje, za Tour de France pa se itak spodobi, da pridejo vsi najboljši na čelu z njima. A gremo po vrsti, italijanska pentlja je vselej prva na sporedu, Kisovčan pa na vrhu spiska favoritov. Pri 35 letih bo - sodeč po videnem v tem letu - še lep čas v pelotonu. Po lanskem prestopu v novo ekipo in prestani dobi privajanja deluje v nemškem stroju kot prerojen. Na Vuelti je navdušil z napadalno vožnjo, v kar je sicer bil na neki način prisiljen, ampak tudi na generalki za Giro po Kataloniji je pokazal mladostno, brezkompromisno, nepredvidljivo plat, za katero morda kdo ni več verjel, da v njem živi.

Obeti za naslednje tri tedne so zato lahko zelo optimistični. Četudi bo v pelotonu edini od velike četverice, pa mesto na prestolu zanj ni že vnaprej rezervirano. Polno izjemnih mladih fantov, tudi kak starejši, segajo po njem. Je pa 108. Giro z dvema posamičnima vožnjama na čas in številnimi izjemno zahtevnimi etapami močno po okusu Kisovčana. Vse zvezde so na njegovi strani, tudi izkušnje, slavil je že tako ali drugače, ima odlično podporno ekipo, iz katere bi se vsaj še Kolumbijec Daniel Martinez lahko boril za rožnato majico.

Vendar kolesarstvo ne bi bilo tako zanimiv šport, če ne bi bilo tudi sila nepredvidljivo. Ena napaka na več kot tri tisoč kilometrih parado sprevrže v katastrofo, ena nepremišljena poteza nadzor v obup in lovca v plen. Se pa Primož Roglič lahko pogumno in samozavestno poda v ta boj, ki bo vnovič pisal zgodovino tudi na slovenskih cestah. Morda celo s prvo slovensko zmago na njih? Kdo ve, v zlati dobi je vse mogoče, sanjati pa itak ni nikdar prepovedano. Ne gre pozabiti, da bosta v karavani še dva slovenska kolesarja, Jan Tratnik, ki je na Giru blizu doma že slavil, in Matevž Govekar, ki si to močno želi.