(KOMENTAR) Nepremičninski paradoks

Kar 147.600 evrov za pičlih 18 kvadratnih metrov veliko garsonjero na Prulah in več kot 5000 evrov mesečne najemnine luksuznega stanovanja v prestolnici sta šokantni številki, ki izražata absurdnost slovenskega nepremičninskega trga. Čeprav se je promet s stanovanjskimi nepremičninami v prvi polovici leta po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije zmanjšal, cene stanovanjem, hišam, vilam ne le da niso padle, temveč so celo narasle. To se zdi laiku nelogično, vendar strokovnjaki, ki dobro poznajo dogajanje na trgu nepremičnin, niso presenečeni. Pravijo, da je glavni razlog preskromna ponudba, ki preprosto ne dohiteva povpraševanja, kar je že desetletje stara ugotovitev, a (očitno) še vedno drži.

Posebno vlogo pri višanju cen danes odigrajo tudi tuji kupci, ki slovenski nepremičninski trg vidijo kot ugodno naložbeno priložnost zaradi razmeroma nizkih cen v primerjavi z drugimi evropskimi državami in dejstva, da jim pri nas ni treba plačevati nepremičninskega davka. Slovenski kupci se zato težko kosajo s tujimi vlagatelji, predvsem na trgu luksuznih stanovanj, ki ta čas doživlja preporod v Ljubljani, vse to pa še dodatno zvišuje cene in otežuje dostopnost stanovanj za domače prebivalstvo.

Manjši promet na nepremičninskem trgu bi sicer lahko pomenil tudi, da nepremičnine niso več tako donosna naložba kot nekoč. Čemur pritrjujejo tudi strokovnjaki, ki so izračunali, da se je obdobje, v katerem se investicija v nepremičnino povrne, s 12 do 15 let podaljšalo na več kot 20 let. Tudi dolgoročno oddajanje stanovanj ne prinaša več pričakovanih dobičkov, predvsem zaradi visokih stroškov vzdrževanja, davčnih obremenitev in pravne negotovosti. Zato se vse več lastnikov odloča za kratkoročno oddajanje, ki prinaša višje zaslužke, zlasti v turističnih mestih, kot sta Ljubljana in Maribor. A to področje v kratkem čakajo spremembe (beri: omejitve). 

Ta trend še dodatno zaostruje razmere na trgu dolgoročnih najemov. Povpraševanje je ogromno, ponudba pa skromna, predvsem tistih nepremičnin, vrednih bivanja, kar vodi do bojev za najem. Ni redko, da se za eno stanovanje poteguje več kandidatov, pri čemer zmaga tisti, ki ponudi več. S tem že tako visoke najemnine na zasebnem trgu postajajo še bolj nedosegljive za mlade, družine in samohranilce.

Nepremičninski trg je ujet v začarani krog, iz katerega bo težko izstopiti brez učinkovite stanovanjske politike, ki je bila v zadnjih treh desetletjih preprosto spregledana, če ne že močno zanemarjena. Če ne bo korenitih sprememb - pa ne čez pet, deset let, temveč že čez eno leto -, zlasti glede večje gradnje cenovno dostopnih stanovanj, bo primeren dom za številne prebivalce ostal nedosegljiva želja. Treba je najti ravnotežje med interesi vlagateljev, lastnikov in tistih, ki iščejo dom. Vprašanje pa ostaja, kako to ravnotežje doseči in kdo bo naposled prevzel pobudo za rešitev tega perečega problema in jo tudi udejanjil, da ne bo ostalo - kot že leta dolgo - zgolj pri besedah.