
Razprave o nujnosti skladnejšega regionalnega razvoja, policentrizmu, zmanjševanju razlik, zlasti pa nasploh preseganju centralizma in koncentraciji moči v osrednji slovenski regiji so tako rekoč stalne. Precej bolj so prisotne po regijah oziroma v občinah, bolj oddaljenih od centra in ob meji, ki omejitve v razvoju in razlike seveda bolj občutijo in jih v prvi vrsti zadevajo. Kljub pogosti izpostavitvi, kako je Slovenija napredovala v črpanju evropskega denarja in koliko opaznih razvojnih premikov je bilo ob uspešnosti na razpisih, se regije vzhoda še kar težko prebijajo do razvojnih kazalnikov, ki bi nakazali policentrični razvoj države in enakomernejši napredek.
Nasprotno, tudi ob noveli zakona o spodbujanju skladnejšega regionalnega razvoja je na mizi ugotovitev ali kar priznanje, da neskladen regionalni razvoj ostaja dejstvo. Vzhodna Slovenija je še naprej med manj razvitimi evropskimi regijami, hkrati se je povečal razkorak v razvitosti med zahodno in vzhodno kohezijsko regijo, pri čemer se stopnja gospodarske razvitosti zahoda povečuje bistveno hitreje. Neskladnost bolj kot iz produktivnosti izhaja tudi iz razlik v stopnji zaposlenosti, ki jo, kot kažejo analize, povzročajo delovne migracije zlasti v osrednjeslovensko regijo, pa tudi v tujino. Praktično vse razvojne regije so glede na podatke o BDP na prebivalca v zadnjih dveh desetletjih poslabšale svoj relativni položaj.
Pokrajine neuresničene in tudi oddaljene
Regionalne politike naj bi se z nekaterimi spremembami vendarle (o)krepile, kar naj bi torej tudi formalizirali z novelo zakona, ki jo bo po potrditvi vlade predvidoma v januarju sprejel še državni zbor. Več faktorjev bo sicer še nadalje opredeljevalo boljše možnosti izkoriščanja regionalnih potencialov, v krovnem smislu seveda ne gre prezreti zmanjšanja kohezijskega denarja nasploh. Vsebine regionalnega razvoja naj bi dobile večjo težo, a kot recimo ugotavlja ravenski župan Tomaž Rožen, so nakazane spremembe majhen korak, za resno regionalizacijo pa bi potrebovali korenitejše posege. Kot vemo in kot se je ves mandat aktualne vlade razprava nadaljevala predvsem v državnem svetu, bi bile pokrajine za marsikoga edino pravo jamstvo za bolj drastične premike. Pokrajine so še naprej neuresničene in tudi oddaljene, regijski razvoj pa vezan na razmisleke znotraj polov zahoda in vzhoda ter statističnih (ali razvojnih) regij, ki so marsikdaj bolj seštevki občin in parcialnih interesov kot skupnih zavez.
Notranja interesna preigravanja so še ena plat razvojnih zaostankov, saj tudi v regijah ni le enotnega, skupnega cilja, ki bi kar avtomatično prinašal strinjanja celote o prioritetah. Vsaka občina (in vsak(a) župan(ja)) pogleduje predvsem svoje in pogosto težko presega lastne meje zavoljo skupnih regijskih ciljev, če nima svojega deleža v njih. V letu, ko bodo državnozborskim volitvam sledile še lokalne, bo pogled verjetneje v političnem smislu le še bolj zožen.
Da bo tudi Slovenija v Bruslju dobila svoje predstavništvo regij, je pravzaprav skrajni čas, saj ga večina držav članic že ima, bo pa pomembno tudi pri centraliziranih razpisih. Da bi dolgoročna strateška osredotočenost presegla kratkoročne potrebe, pa je za zdaj še bolj upanje kot realnost - tek na dolge proge je torej še odprt.





