Za Ljubljano bo velik demokratični dosežek – ali vsaj napeta drama –, da Janković prvič v zgodovini ne bo zmagal že v prvem krogu županskih volitev, ampak šele v drugem. To pa je tudi vse, kar je mogoče glede tega varno napovedati.
V nasprotju z Mariborom, kjer se (potencialnim) kandidatom ne mudi obelodanjati županskih ambicij, je Ljubljana včeraj dočakala rahlo vznemirljivo napoved kandidature. V igro je namreč vstopil sokoordinator Levice in opozicijski poslanec Luka Mesec. Presenečenje to sicer ni, saj je bila negotovost samo v tem, ali bo kandidiral on ali sokoordinatorica Asta Vrečko. Mesec je za to dejansko primernejši, ker zna biti bolj priljuden in prikupen od bivše kulturne ministrice. Predvsem pa je med doslej znanimi in napol znanimi kandidati edini, ki lahko resno računa na uvrstitev v (častni) drugi krog. Vsebinska strategija pa bo sicer ista: šlo bo za neke vrste urbani, meščansko menedžerski socializem – ali vsaj antineoliberalizem –, ki ga Mesec povzema z zlasti za mlajše ljudstvo prepričljivo slogansko modrostjo, da "Ljubljana postaja mesto, ki si ga vedno več ljudi ne more več privoščiti".
Njegov volilni rezultat bo odgovoril na vprašanje, ali je tako imenovana gentrifikacija samo fiksna ideja zaskrbljene, ne nujno deprivilegirane levice ali dejanski problem. Možno je namreč, da je veliko ljubljanskih meščanov s temi procesi oportunistično sprijaznjenih, saj se jim tako prijetne kot manj prijetne spremembe v mestu obrestujejo. Tako kot povsod. Ljubljana ni edino mesto, "ki si ga vedno več ljudi ne more več privoščiti". Neoliberalizem je splošen pojav, ki potencira socialne razlike, vendar dela življenje tudi prijetnejše. Bo pa Ljubljana edino mesto, kjer bo nekdo poskušal ponuditi alternativo.
Za ljubljanske županske volitve je sicer značilno recikliranje
Za ljubljanske županske volitve je sicer značilno recikliranje. En in isti kandidat bo letos izvoljen že šestič zapovrstjo. Med kandidati bo spet kar nekaj ponavljavcev, ki si ne pustijo vzeti upanja. Poudarek kampanje pa bo tako kot že dolga dolga leta še vedno na antijankovićizmu. In to kljub temu, da je jasno, da je ta strategija – ali pravzaprav mentaliteta – še manj učinkovita od antijanšizma. Biti proti Jankoviću namreč ne deluje niti na kratki rok. In če smo že pri tem: Ljubljana nikakor ni rdeča trdnjava, je pa trdnjava, ki je desnica zlepa ne bo mogla osvojiti. Vsaj tako dolgo ne, dokler bo tu Janković. On je tako rekoč tamponska cona za nevtralizacijo desnice na lokalnih volitvah. Pa tudi za nevtralizacijo vseh drugih.
Ne samo za Ljubljano pa je značilno tudi, da nekateri pretendenti poskušajo unovčiti domnevno akumuliran ali celo oplemeniten politični kapital. Na to bosta tokrat računala skoraj upokojeni politik in nekdanji premier Tone Rop in do nedavnega predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič (ki se še nista izjasnila, kdo od njiju bi pravzaprav ciljal na vrh). Ta računica se ponavadi ne izide – in tudi njima se ne bo. Biti politik stare šole, ki se ga morda še spominjamo, in politična zvezdnica družbenih omrežij in opravljivih rubrik – žal in ne žal – ni zelo prepričljiva referenca za županski položaj. Najprepričljivejša referenca je, da si bil župan že prej. Že pet mandatov? Še tem bolje!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
