Le dva dni pred njegovim 95. rojstnim dnevom smo se na Tezenski dobravi poslovili od Marjana Kosa, legende slovenskega novinarstva in tudi legendarnega Mariborčana, ki je bil vedno v sredi dogajanja v našem mestu. Skoraj vsako jutro smo ga lahko videli, kako s hitrimi koraki stopa po Gosposki, se neštetokrat ustavi, stisne roko temu in onemu, in še preden je na koncu ulice, ima za nekaj časopisnih strani informacij. Da, Kos je bil sinonim za človeka, ki ve vse, kar se je zgodilo v našem mestu, pozna množico ljudi, ki so lahko vir informacij, si zapomni vse o vsem in vseh in tudi njega so poznali mnogi, četudi Dela nikoli niso brali. Rekli smo mu tovariš Kos in pri nikomur mi beseda tovariš ni šla tako gladko z jezika kot prav pri njem; bil je tovariš v vseh žlahtnih razsežnostih te besede.
Marjan Kos se je rodil v Trnovski vasi, kjer je bil oče ravnatelj, mati pa gospodinja; v družini je bila še sestra Erna. Osnovno šolo je obiskoval že v Mariboru, kjer je zaključil tudi Klasično gimnazijo. Bil je izjemno nadarjen za jezike in nemara ga je prav to pripeljalo v novinarske vrste.
Takoj po vojni so ga sprejeli v Tanjugovo novinarsko šolo in bil je pri tej agenciji tudi nekaj časa zaposlen (v Beogradu in Mariboru). Poklicno pot je nato nadaljeval pri Večeru in Ljudski pravici, ta se je leta 1959 s Slovenskim poročevalcem združila v Delo, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve; največ časa je bil šef mariborskega dopisništva Dela. Še vrsto let po upokojitvi je delal za različne medije, in če smo drugi novinarji pokrivali en dogodek, največ dva, je Marjan Kos pokril prav vse, kar se je tisti dan dogajalo v Mariboru.
V Mariboru si je Marjan ustvaril tudi družino z Ireno, uslužbenko Pošte; rodila sta se jima sin in hči, in čeprav sta bila starša zelo zaposlena, so bili znani kot harmonična in ljubeča družina. Nedavna ženina smrt je bila zanj zelo boleča.
Ko smo mladi novinarji odhajali službovat v Kosovo dopisništvo, so nam na Delu rekli: "Glejte ga in se učite!" Res smo se veliko naučili, a mnogo tega smo znali ceniti šele veliko kasneje; marsičesa pa se sploh ne da naučiti, takšen pač moraš biti: neskončno zvedav, delaven, pripaden, spoštljiv, pogumen … Najprej človek z veliko začetnico, potem si lahko tudi novinar, kot je bil Marjan Kos. Napotila, da moraš čim več med ljudi, preveriti informacije, pisati kar se da objektivno, kritično …, so danes le malo uporabni nasveti, a če vzameš novinarstvo kot Marjan za svoje poslanstvo, se jih je treba držati. Čeprav je Marjan Kos velikokrat odkrival tudi neprijetne stvari, je bilo vse njegovo pisanje toliko utemeljeno, da se ga nihče ni drznil niti mogel lotiti; le brezuspešno so ga tožarili šefom v Ljubljani.
O Marjanu Kosu še danes krožijo mnoge anekdote, ena je tudi ta, ki jo je pripovedoval Mitja Gorjup, tedanji odgovorni urednik Dela: Na centralnem komiteju so za zaprtimi vrati obravnavali nekaj, kar je zadevalo Maribor, in urednik se je že veselil, da bo prihodnji dan povedal Kosu nekaj, česar ta še ne ve (veljalo je namreč, če Kos nečesa ne ve, se to zagotovo ni zgodilo ….). Ko je urednik čez nekaj ur bral printe Dela za naslednji dan, je Kosov prispevek prav o tej stvari že bil objavljen. Ni mu bilo jasno, kako je Kosu to uspelo, kot je težko dojeti, da je z mopedom uspešno pokrival vse območje od Murske Sobote do Koroške.
Razmere, v katerih delajo danes novinarji, so povsem drugačne kot v Kosovih časih, a prav bi bilo, da se vrednote in odnos do novinarskega dela vendarle ohranijo, saj bi tudi današnji in prihodnji novinarji morali imeti možnost, da jim je novinarstvo poslanstvo in ne le služba; Marjan Kos bi se zagotovo strinjal s tem.
