
V mariborskem UKC ni veliko specializantov radiologije, le trije, zato vodstvo bolnišnice pri nadomeščanju sedmih specialistov interventne radiologije ne more računati na to, da bi jih mlad kader hitro lahko nadomestil. Kljub temu naj bi jih vodstvo že nagovarjalo k enoletnemu izobraževanju s področja interventne radiologije v tujini, a so mladi zdravniki to po naših podatkih zavrnili.
"Z njimi izgubljamo mentorje in znanje, ki je v kratkem času nenadomestljivo, ker se je tukaj zbiralo leta, če ne desetletja. To ni beg možganov, to je izgon," o sedmih specialistih pravi eden od specializantov, ki se pri njih uči. "Zakaj bi to znanje morali zdaj iskati v tujini, ko pa ga imamo na domačem pragu? In če ne morejo pošteno plačati specialista, zakaj bi se potem vrnil iz tujine?" se sprašuje in pove, da sam o odhodu v tujino nikdar ni razmišljal, bo pa sledil mentorjem, če se bodo zaposlili v kateri od okoliških bolnišnic v državi, ki naj bi jih že vabile v svoje vrste.
"Kaj se bo zgodilo tudi s klinikami za nevrologijo ali abdominalno in splošno kirurgijo, če ne bodo več zmogli ponujati, kar je po smernicah najboljše zdravljenje, torej minimalno invazivnih posegov in drenaž? Seveda se lahko te paciente operira, ampak zakaj, če lahko namesto tega nastavimo cevko pod ultrazvokom v lokalni anesteziji," razloži širino težav, ki bi nastopile z odhodom celotne ekipe interventnih radiologov iz UKC Maribor.

Posledice za paciente bi bile hude, je jasen. "Možganska kap bi bila zdravljena bistveno slabše. Pri njej je pomembna vsaka minuta. Pokrivamo severovzhodno regijo in teh ljudi ena ustanova v Ljubljani niti ne more prevzeti, tudi če bi vsakega tja lahko odpeljali s helikopterjem," pripoveduje. Kot primer navede še paciente, ki potrebujejo drenažo žolčnikov ali biopsijo jeter, ki bi morali biti potem operirani namesto zdravljeni s pomočjo interventnih radiologov, kar bi posledično podaljšalo tudi čakalne vrste za vse nenujne operativne posege.
Odkar je sedem specialistov interventne radiologije dalo odpoved, je v službi vsak dan samo eden, saj so ostali na dopustu oziroma v bolniškem staležu. Tako obravnavajo le tiste paciente, ki jih v triaži ocenijo kot bolj nujne. Vsekakor pa se čakalne vrste podaljšujejo, je jasen sogovornik. Poleg tega je med pacienti tudi precej slabe volje, saj jim preiskave odpadajo, drugi so v bolnišnici dlje, kot bi bilo treba.
"Težko govorimo o strokovnosti ljudi na vodilnih pozicijah, če nekdo meni, da je sistemsko zdravilo za redčenje krvi enakovredno mehanskemu sesanju strdka. Ko pa se ve, da je pri prvem toliko večja verjetnost krvavitev in so izhodi bistveno slabši. S tem bi se v resnici vrnili v leto 1993, ko je bila to prevladujoča metoda. Gremo torej desetletja nazaj. Zdravljenje ljudi v severovzhodni Sloveniji preprosto ne bo enako kvalitetno," sklene.
Jana Juvan






