
Le nekaj kilometrov iz središča Maribora krajane Limbuša razburjajo razmere na cesti, ki se imenuje Ob Blažovnici. Pokrov je dvignilo krajanu Samu Borku, ki se je odločil, da bo napisal dopis, ki ga je poslal na mariborsko občino, na urad za komunalo, promet in prostor, na Krajevno skupnost Limbuš, prejeli smo ga tudi na Večeru.
"Pišem vam iz pozabljenega Vrhovega Dola. To je tam, kjer je nekoč nadvojvoda Janez preživljal svoje poletne lovske počitnice. Idiličen kraj - nekoč, danes pa propadajoča dolinica pod Pohorjem, z infrastrukturo, ki jo je zgradil danes tako prezirani socialistični totalitarni režim. Kanalizacije ni, električni kabli se vozlajo po zraku kot v kakšnem propadajočem predmestju srhljivega filma. Pločnikov ni, neurejene bankine se komajda ločijo od razpadajoče ceste, če temu sploh še lahko rečemo cesta, razsvetljava je borna. Sprehod ali odhod otrok peš ali s kolesom v šolo je samomor (ali umor, če otroku to dovoliš), večerni sprehod pa meji na blaznost," je v opisu slikovit krajan Samo Borko. "Slika vas morda spominja na Haloze v 60-ih letih prejšnjega stoletja, pa vendar je to slika, ki jo lahko vidite danes, le nekaj kilometrov iz mestnega središča tistega mesta, na katero smo 'vsi tako ponosni'."
Potovanje v preteklost
Tako piše Borko. Ko smo si sami ogledali cesto, ki je še vedno del mariborske občine, smo se lahko prepričali, da Borko ne pretirava - ni pločnika, ni kolesarske steze, asfalt na cesti je napokan, ob robovih odlomljen, na vsake toliko stoji kakšna osamljena luč. To je tudi pot do Meranovega, posestva, ki ga je leta 1822 kupil nadvojvoda Janez. "Poleti zaide v naše kraje tudi kakšen avtobus s tujimi turisti, ki verjetno doživljajo svojevrstno avanturo časovnega potovanja v preteklost, pomešano s strahom za preživetje. Mene pa je, tako kot bi moralo biti tudi vas, sram," je v pismu zapisal Borko. Njegov poziv krajevni skupnosti, mariborski občini, županu in pristojnim službam je preprost: "Naredimo nekaj, za božjo voljo!"

Cesta ni varna
Vožnja po tej cesti, za katero pravijo, da si niti ne zasluži tega naziva, jim povzroča tudi stroške. Navzoči so pritrdili krajanu Ivanu Somerju, da jim vožnja po takšni cesti uničuje platišča, končnike, vsako leto menjujejo amortizerje. In najpomembnejše, da je cesta nevarna za pešce, kolesarje, voznike, pravzaprav vse udeležence v prometu. "Cesta ni varna, če drugega ne, temu pritrjuje dejstvo, da je občina uvedla šolski avtobus, ker gre za nevarno šolsko pot," pripomni Sašo Vnuk in pri tem pohvali, da vsaj šolski avtobus vozi in so tako otroci na poti v šolo varni.
"Sprehod ali odhod otrok peš ali s kolesom v šolo je samomor (ali umor, če otroku to dovoliš), večerni sprehod pa meji na blaznost"

Ni denarja, zadolžitev za KS Limbuš
In kaj pravijo na mariborski občini? Za kanalizacijo in pločnik obstajajo idejne zasnove, samo denarja ni, da bi jih premaknili do projektov, kaj šele do prve lopate. Za kanalizacijsko omrežje je bila idejna zasnova narejena že v letu 2009, za gradnjo pločnika pa jo je občina naročila leta 2015. "Idejna zasnova je obsegala gradnjo pločnika, položitev meteorne kanalizacije in gradnjo več podpornih zidov, zaradi konfiguracije terena. Projekt je po projektantskem predračunu ovrednoten na 560.000 evrov, ki jih Urad za komunalo, promet in prostor žal ni imel na razpolago," so pojasnili v uradu.
Kar se tiče pločnika, so se na urad lani poleti obrnili tudi na KS Limbuš, saj je treba za izgradnjo pločnika in podpornih zidov pridobiti zasebna zemljišča: "Odgovora, ali je KS Limbuš te razgovore opravila, da bi lahko pripravili podlage za uvrstitev projekta izgradnja pločnika v proračun MO Maribor, še nismo prejeli."
Sizifova skrb za cesto: S hobokom asfalta nad prevelike luknje
V Uradu za komunalo, promet in prostor pojasnjujejo, da cesto vzdržujejo v okviru rednega vzdrževanja "glede na kategorijo in razpoložljiva finančna sredstva". Da se vedno kaj dela, na svojstven način priznavajo tudi krajani Limbuša: "Skrb le obstaja. Tu in tam zaide v naše kraje kak obupan delavec Nigrada s hobokom hladnega asfalta in najprej zmedeno, potem pa apatično tava med luknjami v cestišču, ki jih je za tisti hobok, ki nam je letno dodeljen, seveda veliko preveč. Vse skupaj je videti, kot da je ta zaposleni na kazenski nalogi v eni od avtonomnih pokrajin bivše domovine ali pa v Sartrovem romanu na temo pekla."
Barbara Bradač





