S staranjem prebivalstva sem se praktično ukvarjal vse svoje delovno obdobje. Znotraj specializacije iz revmatologije sem spremljal nastanke degenerativnih sprememb na gibalnem sistemu pri naših pacientih. Vedno znova sem iskal poti, kako bi lahko pomagal pacientom, ki so dobivali veliko analgetikov in različnih tretmajev proti bolečinam, zaradi katerih so trpeli skozi obdobje staranja. Srečeval sem tudi ljudi v odhodu, tako v domačem okolju kot v bolnišnici. Spremljal sem njihovo trpljenje in njihove odhode. Družba se je na njihovo trpljenje različno odzivala: s formiranjem nege na domu, paliativne oskrbe, do predloga za evtanazijo. K sreči se je zaustavilo.
V svetu sem obiskoval različne centre, ki so vedno bolj dobivali ime hospis. Spoznal sem, da ti centri – hospis – niso prostor za klasično zdravljenje v medicinskem smislu, temveč so prostor dostojanstva, sočutja in celostne oskrbe v zadnjem obdobju življenja. Osnovni cilj je lajšanje bolečin in trpljenja ter telesnih, psihičnih, socialnih in duhovnih stisk oskrbovancev. Večinoma gre za starejše ljudi. Mlajši so tam iz specifičnih razlogov. Pregledal sem primere ustanavljanja centrov hospis po svetu. Tam ustanavljajo hospise, ki imajo različne nivoje. Najpogostejši so stacionarni hospisi, kjer bolniki bivajo v zadnjem obdobju življenja. Urejeni so v primernem okolju z zdravstveno in psihološko nego in bolnikom se lahko v določenih trenutkih pridružijo tudi svojci. Druga oblika hospisa je mobilni hospis, ki deluje tako, da zdravstvena ekipa, v kateri so tudi zdravstveni delavci prostovoljci, obiskuje bolnike na domu in jim s tem omogoča dalj časa ostati v domači okolici. Poskušajo razbremeniti svojce in predvsem prostovoljci pomagajo organizirati solidno bivanje doma. V svetu obstajajo tudi dnevni hospisi, ki jih nekateri imenujejo podporni centri, vanje pa so napoteni bolniki oziroma starejši s poudarkom na druženju, psihosocialni podpori, različnih svetovanjih. Vse to opravljajo večinoma prostovoljci (Kanada, Švica, Norveška, Finska).
Temeljni namen hospisa, predvsem v stacionarni obliki, je lajšanje bolečine, trpljenja in načina preživetja. Z zakonom o dolgotrajni oskrbi smo pričakovali ureditev oskrbe starejših, ki potrebujejo trajno zdravstveno in socialno nego, vendar ni tako. Na hitro sprejeti zakon je zdravstveno in socialno službo zatekel v veliki stiski. Paliativna oskrba je premalo razvita ali pa je sploh ni v različnih okoljih predvsem urbanega tipa. Posledično se to breme prenaša sprva na družinske člane in kasneje na bolnišnice ter domove za starejše, ki imajo za to organizirano službo.
Zaradi vsega zapisanega smo v Svetu za starejše MO Maribor soglasno izglasovali, da se lotimo priprave nastanka ustrezne institucije, ki bo pokrila pomanjkanje v organizacijah paliativne nege. Dr. Nevenka Krčevski je pripravila kompletno analizo ustanovitve paliativne oskrbe v mestu in posledično tudi ustanovitev institucije hospisa. Za mestni svet smo pripravili program, za katerega lahko rečemo, da je projekt solidarnosti med ljudmi. Je odločitev o vrednotah in projekt, za katerega želimo, da ga sprejme mestni svet, poišče prostor in obliko takšne ustanove. Idejo bomo v predvolilnem obdobju poskušali predstaviti tudi političnim strankam v našem mestu. Imamo tudi predlog, in sicer v Tyrševi ulici je že vrsto let popolnoma prazen bivši center za pljučne bolezni, nekdanji Černičev sanatorij, ki evidentno propada. Lastnik je Univerza, prave vizije pa ni, zato predlagamo, da se ta sanatorij s potrebnimi adaptacijami in dograditvami uredi za center hospis v Mariboru. Takšna ustanova ne bi pomenila le zdravstvene ali socialne oskrbe, pač pa moralno in civilizacijsko odločitev krajanov Maribora, ki se zavedajo svoje minljivosti.
Ali bomo zmogli?
Prof. dr. Zmago Turk, predsednik Sveta za starejše MOM, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
