Ni jih bilo malo, ki so se ob Večerovem ekskluzivnem razkritju zgodbe o lažnem policistu, pomešanem med uniformirance na brniškem letališču, neizmerno zabavali. Tudi ne takih, ki so se spraševali, ali je vse to sploh res. Da se je kar nekaj časa lahko moški na enem najbolj varovanih območji v državi izdajal za pooblaščeno uradno osebo, četudi to sploh ni bil. Z uniformo, ki ni bila njegova, z orožjem, ki je bilo k sreči le replika.
Težko pa je točno odgovoriti na vprašanje, koliko je bilo takšnih, ki jih je ob razkritju zgodbe zaskrbelo, kajti takšnih bi moralo biti največ. Da se lahko znotraj vrst policije, katere vodstvo ves čas v odgovorih na različna vprašanja neumorno ponavlja, da je skrb za varnost ljudi in njihovega premoženja ena njihovih glavnih prioritet, na območju osrednjega mednarodnega letališča giblje človek, ki se izdaja za policista. To, ali je dostopal do prostorov, kamor so drugim vrata strogo zaprta, niti ni tako zelo pomembno. Morebiti bi lahko, če bi se le še malce potrudil. A k sreči, kot kaže doslej, njegov motiv ni bilo škodovati drugim, očitno je pač želel biti policist, a tega po regularni poti ni mogel doseči.
Drži, da se lahko opisan primer vpiše v rubriko "saj ni res, pa je", a primer bi moral imeti veliko hujše posledice. Zagotovilom, da ima policija vzpostavljen učinkovit sistem notranje kontrole in nadzornih mehanizmov, v okviru katerih morebitna odklonska ravnanja obravnavajo temeljito, strokovno in nepristransko, po razkritju ni več najbolj verjeti.
Ekscesov v organizaciji, ki šteje skoraj osem tisoč zaposlenih, nikakor ni mogoče v celoti preprečiti. S policisti, ki so zlorabljali svoj položaj, pretirano uporabljali silo, bili podkupljivi, vozili pijani in povzročali trčenja, smo se v preteklosti soočali. Nenazadnje tudi s komplotom, ki so ga pred dobrim desetletjem člani enega od policijskih sindikatov zrežirali, da bi na limance ujeli enega od ministrov. A v večini primerov so policijski šefi ali tiskovni predstavniki stopili pred novinarje, pojasnili, kaj se je zgodilo in se posipali s pepelom. Zdaj pa je očitno, kar se je v veliki meri izkazalo že z dogajanjem v Novem mestu pri zmedi z enim ali dvema osumljencema v primeru tragične smrti tamkajšnjega prebivalca, čas za novo prakso pometanja pod preprogo. Namesto konkretnih odgovorov na novinarska vprašanja - seveda v mejah, kot so dovoljene - se zdaj vse bolj prodajajo floskule brez prave ali z bore malo vsebine.
Če je včasih bilo kateremu od policijskih šefov bodisi na lokalni bodisi na državni ravni očitati prekomerno strogost do podrejenih v eni najbolj hierarhično postavljenih organizacij pri nas, so sankcije vsaj v brniškem primeru hudo vprašljive. Temu, da se je vse končalo "zgolj" z opominom pred izredno odpovedjo delovnega razmerja enemu od brniških policistov, o odgovornosti nadrejenih, ki nosijo tako subjektivno kot objektivno odgovornost, pa niti besede, se je seveda čuditi, v preteklosti so položaje izgubljali posamezniki za veliko manj ekscesne situacije. Tudi ob obtožbah policistov, ki naj bi bili v času protestov leta 2021 neupravičeno zaplinjali državljane, so se pojavila vprašanja, zakaj med tistimi, deležnimi očitkov, ni kakšnega od njihovih šefov. So torej policijski šefi vse bolj zaščiteni? Občutek je že tak.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
