Prav neverjetno je, kako v vsakem kotičku UKC Maribor slej ko prej privre na dan ista težava. Neustrezni prostori, premalo kadra, čakanje. In to že leta! Če so nekoč predstojniki, ki so si drznili javno opozoriti na te težave, še dobivali po prstih od nekdanjega direktorja, ki je vladal po precej avtokratskem režimu in z željo po čim večji informacijski blokadi, se zdaj oglašajo tudi tisti z vrha. Nazadnje dekan medicinske fakultete.
Že njihova markantna (za nekatere sporna) stavba ob Dravi, zgrajena pred 15 leti, ne zadosti več potrebam - predvsem tej po več zdravnikih. Zato ni čudno, da ginekološka klinika, ki jo mimogrede tudi vodi dekan, zgrajena pa je bila pred 30 leti, ne ustreza sodobnim standardom. Deset žensk z ginekološkimi težavami uporablja ene sanitarije. Dvanajst zdravnikov si deli eno zdravniško sobo. Nesprejemljivo. Dalje. Onkologija. Zgrajena pred šestimi leti. Premalo prostora. Dvanajst postelj za paciente. Za center, ki naj bi zdravil raka v vsej severovzhodni državi. Se šalite?
Ginekološka stavba je res še iz drugih časov, ko so ljudje tolerirali slabše pogoje. Toda kako je možno, da ob načrtovanju novih zgradb vodilni ne predvidijo trendov, ki so že dolgo nakazovali na povečano potrebo po zdravnikih na eni strani in po zdravljenju raka na drugi! Oboje je pogojeno s starajočo se družbo in dolgoživostjo ljudi. Nič od tega ni nov pojav. Odgovor najbrž tiči v omejenih resursih. Za denar, ki so ga dobili, so lahko zgradili nekaj, potem pa lahko upajo, da bo kmalu spet kaj več denarja za njih, da bodo zadevo lahko nadgradili.
Pravzaprav gre znotraj UKC-ja za pomanjšano verzijo stare otroške igre zemljo krast, kot se je nekoč pošalil predstojnik pediatrije. Ki, seveda, tudi že dolgo čaka na nadgradnjo. En oddelek dobi, ko drugi izgubi. Če so želeli izpeljati selitev pljučnega oddelka v dolino, kar so napovedovali zadnjih 30 let, so morali vzeti ginekologiji, da so tja dali dermatologijo, ki se je umaknila pljučnemu. Če želijo dati pediatriji, bodo vzeli kirurgiji.
Tetris posebne vrste. Ki pa žal pušča sledi na ljudeh. Ne le na najranljivejših, ki pridejo po pomoč v bolnišnico in so potem nagneteni kot sardine, z malo sreče pod klimo in brez odpadajočega ometa. Nič čudnega, da se medicinski kader raje ozira naokrog in čez mejo, kjer so boljši delovni pogoji. Ostajajoči posledično delajo v še slabših. Vse to poteka krožno, postopno in ne zelo očitno, saj vendarle nekdo vedno nekaj dobi. Vendar je skrajni čas, če ni že rahlo prepozno, da mariborsko zdravstvo zares dobi več novih objektov in prenov ali nadgradenj, kar v okviru izhodnih covid strategij zdaj obljubljajo vladajoči. Igric z lopatkami in kanglicami imajo ljudje v mestu dovolj. Velja spomniti, da so prav meščani s samoprispevki že enkrat postavili večino obstoječih stavb. Jim upate še enkrat predlagati kaj takšnega?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
