Čeprav so danes oddani glasovi prešteti - verjetno tudi tisti s predčasnega glasovanja -, zmagovalca teh volitev morda še nimamo. Glasovnice iz tujine in oddane na konzularnih predstavništvih lahko še spremenijo končni rezultat.
Če pa izhajamo iz rezultatov, kot smo jih videli ob 22.45, in vodilna stranka ostaja Gibanje Svoboda, je sporočilo volivcev tej stranki in dosedanji koaliciji zelo jasno: rezultat ni potrditev njihovega dobrega dela, temveč opozorilo.
Slovenija v zadnjih letih ni naredila preboja, ki ga je vlada obljubljala. Gospodarska konkurenčnost se je pod pritiskom davčnih in stroškovnih obremenitev zmanjševala, zaupanje v institucije je padalo, spoštovanje njihovih odločitev prav tako, občutek za integriteto javnega prostora pa se ni okrepil. Volivci so to očitno zaznali. Zato bi bila največja napaka, če bi vladajoči rezultat razumeli kot odpustek za pretekle napake. Prav nasprotno - mandat, ki ga prejemajo, je omejen in pogojen. Bolj kot izraz zaupanja je izraz izbire med alternativami.
Naslednji izziv: v preteklem mandatu so Gibanje Svoboda in še dve koalicijski stranki brez težav oblikovale udobno parlamentarno večino. Tokrat bo za večino potrebna podpora četrte stranke, najverjetneje stranke Resnica.
To pomeni širšo in idejno manj homogeno koalicijo. Ne gre le za aritmetični izziv, temveč za političnega, saj razlike v ciljih in vrednotah napovedujejo napetosti že na začetku mandata.
Prihodnja koalicija torej ni brez tveganj. Nasprotno - zahtevala bo več dialoga, več usklajevanja in predvsem več politične zrelosti, kot so je bili vajeni doslej.
Prvak Resnice Zoran Stevanović je namreč politik z izrazito konfrontacijskim slogom, ki gradi na jasnih, pogosto poenostavljenih sporočilih in neposrednem nagovoru. Njegova prednost je v tem, da deluje odločno, nepopustljivo in avtentično, kar pri delu volivcev ustvarja občutek, da "pove stvari tako, kot so". Hkrati pa je prav ta nepopustljivost tudi njegov največji izziv. V političnem prostoru, ki zahteva sodelovanje, kompromis in gradnjo zavezništev, lahko tak pristop hitro postane omejujoč.
Zato ga mnogi vidijo kot polarizirajočo figuro, ki lažje mobilizira nezadovoljstvo, kot pa gradi širši konsenz. Vprašanje zato ni več, kdo bo vladal. Vprašanje je, ali bo v teh okoliščinah znal vladati.
