Medtem ko je pozornost slovenske javnosti v zadnjih tednih osredotočena predvsem na jutrišnje volitve, pa se v širšem mednarodnem prostoru dogajajo spremembe, ki bodo v prihodnjih mesecih bistveno zaznamovale tako Evropo kot tudi Slovenijo. Gre za skrb vzbujajoče razmere na področju energetike, ki so posledice ameriškega in izraelskega napada na Iran. To bo velik izziv tudi za prihodnjo slovensko vlado, ne glede na to, kdo jo bo vodil.
Pri odstranitvi neželenih političnih vodstev v Venezueli in Iranu so Američani na podlagi svojih vojaških zmogljivosti in sodobne tehnologije demonstrirali izjemno učinkovitost. A na drugi strani se je pokazalo, da bo za globlje politične in geostrateške spremembe potrebno precej več časa in denarja. Tako kot ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu ni uspelo v 24 urah ustaviti vojne v Ukrajini, tako tudi vojaške operacije v Iranu še ni zaključil v tako kratkem času, kot je napovedoval. Pravzaprav mu vojne v Ukrajini še sploh ni uspelo ustaviti, prav tako za zdaj ZDA ne uspevajo v zadostni meri nevtralizirati iranskih sposobnosti za oviranje prometa skozi Hormuško ožino. S tem je motena dobava pomembnega dela nafte, zemeljskega plina in gnojil, ki jih nujno potrebujejo tako zahodne države kot azijske gospodarske sile za delovanje svojih gospodarstev. Eden od razlogov, da je Iran pri tem težko omejiti, je v dejstvu, da je ovirati ladijski promet sorazmerno lahko, saj to ni možno početi samo s sofisticiranimi raketnimi sistemi, temveč tudi s pomočjo dronov, čolnov in s podvodnimi napadi.
Enako pomembne so glede tega tudi energetske potrebe evropskih gospodinjstev. Čeprav se letošnja kurilna sezona končuje, pa je vedno več dilem glede tega, kaj bo trenutna situacija pomenila za prihodnjo. Evropska plinska skladišča so danes manj kot tretjinsko napolnjena, torej se bo treba zelo potruditi, da bodo v skladu s strategijo Evropske unije najkasneje do decembra vsaj 90-odstotno zapolnjena. Medtem ko doseg cilja naj ne bi bil vprašljiv, pa je vsekakor vprašljivo, koliko bo ta plin stal. Dvig borznih cen plina se lahko v prihodnjih sezonah prelije tudi v maloprodajne cene, prav tako pa lahko vpliva na ceno elektrike. Tako je Evropa, potem ko je končno nekoliko lažje zadihala po pandemiji koronavirusa in kriznih razmerah po začetku ruske invazije v Ukrajini, zdaj spet na poti v novo energetsko krizo.
Posledice se že kažejo v skoku cen goriva, težavah z oskrbo bencinskih servisov v nekaterih srednjeevropskih državah in v dvigu povpraševanja po gorivu na obmejnih območjih, saj v strahu pred novimi cenovnimi skoki ljudje polnijo rezervoarje v državah s cenejšim gorivom, kar prinaša še dodatne pritiske. Kako se lahko zadeve še zapletejo, je pokazal tudi napad Irana na katarsko energetsko infrastrukturo ta teden, kar je dalo cenam plina še dodatni pospešek. Britanski Economist ocenjuje, da bi lahko v primeru nadaljnjega zaprtja ožine, ki bi trajalo do konca meseca, cene surove nafte poskočile tudi čez 150 ali celo 200 dolarjev za sodček. To pa je po njihovi oceni recept za globalno recesijo in porast inflacije. Težave z dobavo gnojil in dražitev energentov pomenijo tudi višje stroške kmetijske pridelave, posledično pa tudi maloprodajne cene hrane. To je področje, na katerega so potrošniki v vseh evropskih državah, še posebej pa v Sloveniji, izjemno občutljivi.
Razmere so resne, posledice pa so lahko uničujoče, zato so se v zvezi s tem ta teden v Bruslju že sestali evropski voditelji, na to opozarjajo tudi mednarodne institucije, a nihče nima zadostne teže, da bi lahko karkoli spremenil. V novem svetovnem redu, ki nastaja, tako ali drugače govori surova moč, ali skozi akcijo ali preko odvračalnega efekta. A te moči Evropa sama danes v nobenem pogledu nima.
Ob tem velja vnovič spomniti na dejstvo, da je Evropska unija v zadnjih letih sprejela številne pakete sankcij in ukrepov, da bi zmanjšala svojo energetsko odvisnost od ruskih fosilnih virov. Takšno politično odločitev, ki je bila sprejeta na moralnih temeljih, so podpirali tudi evropski zavezniki na drugi strani Atlantika. Evropa s tem ni samo izkazala solidarnosti z napadeno državo, temveč je šlo za pomembno stališče, s katerim je izrazila zavezanost mednarodnemu pravu in človekovim pravicam. Po spremembi oblasti in novi zunanjepolitični strategiji v Washingtonu se zdi ta evropska poteza danes marsikomu naivna. Izpad ruskih energentov je nadomestil tudi ameriški utekočinjeni zemeljski plin, kar je vsekakor dobrodošla pomoč, a dejstvo ostaja, da Evropa zaradi svoje moralne drže danes plačuje precej več za potrebne energente. Kljub temu EU za nobeno ceno ni želela ogroziti čezatlantskega partnerstva, zato se je Evropska komisija zavezala k nakupu še večjih količin ameriškega LNG. Zdaj pa sta ZDA in Izrael z napadom na Iran evropske zaveznice podvrgla dodatnemu energetskem pritisku. Da bo ironija še večja, je ameriška administracija za premostitev trenutnega pomanjkanja na trgu dovolila začasne nakupe ruske nafte. Torej še ena zgodba z isto lekcijo za Evropsko unijo – čim prej se je treba okrepiti in postati čim bolj samozadosten tako na energetskem kot tudi na obrambnem in prehranskem področju. Kajti tudi vsi drugi bodo najprej poskrbeli zase, vrednote pa žal postajajo drugotnega pomena.
A rešitev za nastalo situacijo bi lahko prišla od spodaj navzgor; zaradi naraščanja cen energentov nastajajo tudi notranjepolitični pritiski na ameriško vodstvo. V ZDA so vedno glasnejši tudi očitki, da se ameriška zunanja politika v preveliki meri prilagaja interesom Izraela, medtem ko ceno za to plačujejo ameriški državljani. Po treh tednih od začetka napada na Iran se vedno bolj dozdeva, da gre za strateško slabo premišljeno akcijo, katere posledice se kot bumerang vračajo tako ZDA kot njenim evropskim zaveznicam. Medtem ko bi se jastrebi še naprej bojevali, najmočneje v smeri čimprejšnjega miru delujejo tisti, ki se jih bojijo tako ameriške kot evropske politične elite, to so jezni potrošniki na bencinskih servisih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
