Barbara Bradač
Čeprav so prve letošnje položnice v domovih za starejše, ki so bili vključeni v avtomatsko prevedbo v sistem dolgotrajne oskrbe, nižje in potrjujejo napovedi ministrstva o finančni razbremenitvi stanovalcev, se na terenu kažejo tudi resne sistemske razpoke. Nova ureditev, po kateri stanovalci ne plačujejo več oskrbe, temveč zgolj nastanitev in prehrano, res pomeni pomemben premik, zlasti za najbolj zahtevne uporabnike. A hkrati odpira vprašanja, na katera center za socialno delo in izvajalci v praksi nimajo jasnih odgovorov.
Ko se stanje poslabša, se postopek začne znova
Najbolj izpostavljeno je področje nujnih namestitev v domove za starejše – recimo v primerih, ko posamezniki po končani bolnišnični obravnavi ne morejo več v domače okolje, pomoči na domu pa ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki. Že pred uvedbo dolgotrajne oskrbe so bile takšne namestitve težko izvedljive, saj so socialne delavke pogosto klicale domove in prosile za sprejem – ne zaradi nepripravljenosti zavodov, temveč zaradi kroničnega pomanjkanja prostih mest. Gre za primere, ki jih strokovni delavci na terenu označujejo kot urgentne, časovno kritične in človeško izjemno zahtevne.
Prav tu socialni delavci vidijo novo sistemsko tveganje. Takšnih primerov bo po njihovih ocenah vse več, zlasti ob staranju prebivalstva, pa tudi tako ocenjujejo ne nazadnje na podlagi izkušenj. Dodatno jih skrbi okostenel birokratski okvir tudi v primerih, ko se stanovalcu, ki je že nameščen v domski instituciji, zdravstveno stanje poslabša in potrebuje višjo stopnjo oskrbe, kot je določena v veljavni odločbi. "Tudi v tem primeru mora uporabnik oddati novo vlogo, ki se obravnava po vrstnem redu. Do takrat pa mu lahko dom zaračunava višjo ceno, saj je tudi oskrba, ki jo potrebuje, večja," opozarja zaposlena v socialni ustanovi in dodaja, da na to problematiko že nekaj časa opozarjajo ministrstvo.
Brez izjem in brez triaže
Namreč, po sistemu za uveljavljanje pravice do dolgotrajne oskrbe v instituciji niso predvidene izjeme ali hitre poti. Vloga je enotna za vse – za pomoč na domu, denarni prejemek ali institucionalno varstvo – in se obravnava po vrstnem redu, v upravnem postopku, ki zahteva čas. Centri za socialno delo nimajo podlage za triažo, nimajo pravilnika, po katerem bi lahko prednostno obravnavali primere, ki jih bolnišnice ali stroka jasno označijo kot nujne. Posledično so tudi v najbolj akutnih situacijah vezani na administrativni red, sicer tvegajo očitke o kršitvah postopkov in nadzor inšpekcij.
Na ministrstvu za solidarno prihodnost so jasni: pri izdaji odločb za dolgotrajno oskrbo v instituciji izjem ni. "V primeru, ko je sprejem v dom za starejše za osebo edina možnost, postopki stečejo na način, ki omogoča čim hitrejši sprejem. Domovi za starejše bodo v manjšem deležu še naprej izvajali institucionalno varstvo po Zakonu o socialnem varstvu. Gre za storitev, ki je po vsebini podobna dolgotrajni oskrbi v instituciji, postopek je hitrejši, mogoča je tudi takojšnja namestitev – seveda ob pogoju, da je v domu na voljo prostor. Je pa storitev dražja, saj ni krita iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo," pojasnjujejo na ministrstvu.
Na ministrstvu še dodajajo, da po zaključenem bolnišničnem zdravljenju ali v podobnih osebnih stiskah odhod v dom za starejše ni nujno najboljša ali edina možna rešitev. Pojasnjujejo, da so ljudem na voljo tudi storitve, ki jim pomagajo, da ostanejo doma: DO na domu, pomoč družini na domu, patronažna služba in e-oskrba. Vendar pa sogovorniki s terena opozarjajo, da te storitve v praksi pogosto niso dostopne v potrebnem obsegu ali času, pa vedno tudi niso najbolj primerne.
Za krizne namestitve bo prostor
Država je sicer z novelo Zakona o socialnem varstvu vzpostavila pravno podlago za krizne namestitve in uredila njihovo financiranje pri izvajalcih institucionalnega varstva: domovih za starejše, varstveno-delovnih centrih, posebnih socialnovarstvenih zavodih in zavodih za usposabljanje. Krizne namestitve so namenjene starejšim, mlajšim invalidnim osebam, otrokom, mladostnikom in odraslim z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, osebam s težavami v duševnem zdravju ali drugimi oviranostmi ter odraslim, ki jim takšne namestitve ne more zagotoviti center za socialno delo.
Domovi praznih ležišč namreč ne želijo, saj jim pomenijo finančno izgubo. Zato bo država, preprosteje povedano, zavodom financirala tudi določena prosta ležišča, da bodo na voljo ob nastopu nujnih primerov. Seznam izvajalcev, ki bodo zagotavljali krizne namestitve, naj bi ministrstvo objavilo še ta mesec.
Kljub temu v domovih že nastajajo očitna protislovja. Dva stanovalca v podobnem zdravstvenem stanju lahko bivata v isti sobi, eden s prevedeno odločbo dolgotrajne oskrbe in bistveno nižjo ceno, drugi brez odločbe in s polno, občutno višjo ceno – zgolj zato, ker še ni prišel na vrsto v postopku. Takšne razlike so za uporabnike in njihove svojce težko razumljive, za socialne delavce pa etično in strokovno izjemno obremenjujoče.
Kot poudarjajo sogovorniki s terena, je dolgotrajna oskrba nujna in v osnovi dobra sistemska sprememba. A brez jasno določenih izjem, triažnih mehanizmov in operativnih pravil za nujne primere se bodo sive lise sistema hitro poglobile – in eskalacija, opozarjajo, ni več vprašanje "če", temveč "kdaj".
