Barbara Bradač
Eden največjih izvajalcev dolgotrajne oskrbe na domu v severovzhodni Sloveniji je Dom Danice Vogrinec Maribor, ki pokriva kar 13 občin – od Dupleka, Lenarta in Oplotnice do Rač, Svete Ane, Svete Trojice in Žetal. Njihovi strokovni sodelavci so ta teden začeli vstopati v domove ljudi, ki želijo v okviru dolgotrajne oskrbe ostati v domačem okolju, a za to potrebujejo vsaj delno podporo strokovnih ekip.
Kako pravzaprav poteka vzpostavitev dolgotrajne oskrbe na domu, kaj zajema osebni načrt in kako se potek pomoči prilagodi upravičencu? Da bi to izvedeli, smo se pridružili ekipi Doma Danice Vogrinec Maribor pri sklepanju prvega osebnega načrta. Svoja vrata sta nam odprla Simona Murko in njen 88-letni oče Mihael Turner, ki mu je Center za socialno delo Maribor po izvedenem postopku dodelil 60 ur pomoči na domu mesečno ter 48 ur letno za storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti.
Nekaj pomoči, veliko varnosti
Družino iz Frama sta obiskali Patricija Švajncer, vodja pomoči na domu, in koordinatorka dolgotrajne oskrbe na domu Mateja Panajotović. Obrazložitve, dokumenti, odločba centra za socialno delo, priporočene storitve, ure, kategorije – birokracije ni malo. "Osebni načrt je pogodba med nami, vami in ZZZS," mirno pojasni Patricija Švajncer in doda: "Vi se nič ne bojte, mi smo tu za vas." Turner se z nasmehom odzove: "Jaz se nič ne bojim, samo vsako leto sem starejši." "Zato pa smo mi tu – da bomo pomagali, da boste ostali tako dobri, kot ste zdaj, ali pa celo malo boljši," mu odvrne Švajncer. To, katera oskrbovalka ga bo obiskovala, že vedo – zaupanje je ključno, preden v dom vstopi nova oseba. Turner izrazi le eno željo: "Če so poštene, potem bo vse v redu." "Vse so preverjene in poštene," mu zagotovi Švajncer.
Ponovimo, kaj dolgotrajna oskrba na domu sploh je. Gre za nedenarno pravico, ki se izvaja na domu upravičenca. Oseba tako v domačem okolju prejema pomoč pri osnovnih in podpornih dnevnih opravilih – pri osebni negi, oblačenju, hranjenju, gospodinjskih opravilih – ter določene storitve zdravstvene nege, povezane z osnovnimi dnevnimi opravili. Obseg neposrednega izvajanja storitev je določen v urah in razdeljen v pet kategorij: od 20 do 110 ur mesečno.
Mihael Turner je uvrščen v 3. kategorijo, kar pomeni 60 ur mesečnih storitev pomoči na domu, poleg tega pa mu pripada še 48 letnih ur storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti, predvsem v obliki fizioterapije na domu. "Težave imam z nogami, nisem stabilen pri hoji, potrebujem pomoč," preprosto pove. Kompresijske nogavice si težko obuje sam, ob hoji z berglo ga spremlja strah pred padcem. Tuširanje in osebna nega sta vse bolj naporna. Fizioterapevt ga bo predvidoma obiskoval dvakrat mesečno in mu z vajami pomagal ohranjati stabilnost, moč in samostojnost.
Turner dolgotrajne oskrbe na domu ne začenja povsem na novo. Že dve leti ima vključeno klasično pomoč na domu, ki jo sofinancira Občina Rače - Fram, del stroškov pa nosi tudi družina. Oskrbovalka mu nekajkrat na teden prinese kosilo in pomaga pri osnovnih opravilih. Dolgotrajna oskrba pa prinaša nov, sistemsko urejen paket storitev, financiran preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) oziroma iz obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo.
Podpis prvega osebnega načrta
"Prav vi ste prvi, s katerimi sklepamo osebni načrt dolgotrajne oskrbe na domu," poudari Švajncer. To pomeni, da bo Mihael Turner prvi uporabnik dolgotrajne oskrbe na domu v okviru Doma Danice Vogrinec Maribor – in hkrati ponazarja, kako zahtevno je uvajanje novega sistema v praksi. Osebni načrt, ki ga skupaj oblikujeta uporabnik (po potrebi s pomočjo svojca) in izvajalec, ni le obrazec – je operativni dogovor o tem, kako bo oskrba potekala: kdaj pride oskrbovalka, pri katerih opravilih pomaga (tuširanje, oblačenje, priprava obroka, spremstvo pri hoji po stanovanju ali na kratkem sprehodu), ter kaj storiti, če se zdravstveno stanje bistveno spremeni.
Čeprav ima Turner po odločbi priznanih 60 ur pomoči na domu, mu lahko Dom Danice Vogrinec Maribor trenutno zagotovi 40 ur na mesec. "Toliko lahko damo zdaj, da vključimo čim več ljudi," pojasni Patricija Švajncer. "Ne želimo, da bi upravičenci dolgo čakali na vključitev. Sistem moramo graditi postopoma – sproti zaposlujemo nove ljudi in bomo sčasoma število ur povečali do maksimuma, ki je zapisan v odločbi."
Za Turnerja to pomeni približno dve uri pomoči na dan. Hči Simona Murko si idealno predstavlja pomoč zjutraj in proti večeru: "Da bi mu zjutraj pomagali pri osebni negi in obuvanju nogavic. Zvečer pa, da bi mu pomagali pri pripravljanju za spanje. To bi bilo idealno." A za zdaj se dogovorijo, da bodo jutranje ure prioriteta; opoldne bo pomagala obstoječa pomoč na domu, zvečer pa bo skrb ostala pri hčerki Simoni in drugih družinskih članih. "Lahko ob sedmih zjutraj. Ste prvi, s katerimi sklepamo osebni načrt, zato se lahko dogovorimo, da oskrbovalka pride najprej k vam," predlaga Švajncer.
"Denar ni vse – nam je pomembno, da nekdo pride"
Pri dolgotrajni oskrbi se lahko upravičenec odloči za storitve na domu ali za denarni prejemek, s katerim si nato sam organizira oskrbo. Če koristi storitve in vseh priznanih ur ni mogoče izvesti, za razliko ne prejme denarja. Če pa izbere denarni prejemek, prejme izplačan znesek za vse ure iz odločbe – tudi če si pomoči kasneje ne organizira v celoti. "To se mi ne zdi pošteno," pravi Simona Murko. "Tisti, ki izbere denar, dobi vse. Mi pa, ki smo izbrali konkretno pomoč na domu, ne moremo izkoristiti vseh ur, pa za razliko nič ne dobimo. Ampak nam je bolj pomembno, da nekdo pride, da je z očetom, kot pa denar."
V Domu Danice Vogrinec Maribor se s to dilemo srečujejo vsak dan. "A ZZZS ne bo poračunaval neizvedenih ur," pojasni Švajncer. Za zdaj torej velja: ali storitve ali denar. Murkovi so se zavestno odločili za storitve.
Papirji, pravila in realnost na terenu
Dolgotrajna oskrba na domu bi se po zakonu morala začeti izvajati že 1. julija, v institucijah pa 1. decembra. V praksi se je zamaknila: sprva pravil ni bilo, nato se je čakalo na odločbe, potem so bile prioritete prilagoditve v domovih za starejše, terenska dolgotrajna oskrba pa je čakala. "Nimamo še čisto vseh pravil, kako bomo morali delati izvajalci dolgotrajne oskrbe na domu," pove Švajncer in nadaljuje: "Obljubljeno je, da jih bo ZZZS pripravil do 20. decembra."
Osebni načrt s Turnerjem podpišejo. Nato ga bodo poslali na vstopno točko CSD in ZZZS. "Upamo, da bo osebni načrt sprejet. Izvajanje bomo začeli prvi delovni dan v januarju, ne glede na to, ali bo ZZZS do takrat že izdal potrditev ali ne. To si kot velik zavod lahko privoščimo – manjši izvajalci so v težjem položaju." Doslej je ZZZS potrdil okoli deset osebnih načrtov.
Švajncer opozori še, da je sistem zasnovan v minutah, realno delo pa poteka med ljudmi, v prometu, z nepričakovanimi zapleti, boleznimi in padci. Turnerju večkrat poudari: "Bistveno je delo, ne papir, da boste vi zadovoljni."
"Toliko lahko damo zdaj, da vključimo čim več ljudi"
Razbremenitev za družino
Dolgotrajna oskrba na domu je ambiciozen projekt, ki pa temelji na zelo omejenih kadrih. Dom Danice Vogrinec ima pri klasični pomoči na domu od 260 do 280 uporabnikov v desetih občinah. Z dolgotrajno oskrbo k temu dodaja še nekaj občin, med njimi tudi Rače - Fram. Glede na prejete in pričakovane odločbe bi za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu potrebovali okoli 30 novih zaposlenih. "Šestkrat več, kot jih imamo zdaj," pravi Švajncer. "Tako hitro ne moremo zaposlovati, pa tudi ljudi ne moreš imeti na zalogi, če še ne veš, koliko odločb bo prišlo. Tisti, ki pridejo delat, morajo biti uvedeni, suvereni, mi pa jih tudi moramo spoznati, ker prihajajo v intimno okolje uporabnika."
Zato sistem uvajajo postopoma: manjše število ur za več uporabnikov in postopno zaposlovanje. Pri tem poskušajo zagotoviti tudi eno ključnih želja uporabnikov – stalno oskrbovalko. "Načeloma bo k vam hodila vedno ista oskrbovalka," obljublja Švajncer. "V času dopustov ali bolniških bomo morali stvari reševati drugače, a stabilnost je za ljudi pomembna." Turner med pogovorom tiho posluša, nato pa mirno izreče stavek, ki bi ga lahko postavili za moto celotne zgodbe: "Kjer sem danes jaz, boste jutri mogoče vi."
Njegov pogled na dolgotrajno oskrbo je preprost: želi ostati doma, v znanem okolju, z rutinami, ki so mu znane. Potrebuje malo pomoči, nekaj varnosti, nekoga, ki mu zjutraj pomaga in zmanjša strah pred padcem. Tudi Simona Murko dolgotrajno oskrbo vidi kot razbremenitev za celo družino: "To je zagotovilo, da je nekdo z njim, da ni sam. Tako sem bolj mirna, ker vem, da je dobro." Pri družini Murko so ob začetku novega poglavja nazdravili z ledenim čajem.
