
Slovensko kmetijstvo je že nekaj časa na prelomnici. Pritisk podnebnih sprememb, nestabilni trgi, naraščajoči stroški energije in dela ter vse večje zahteve po trajnostni pridelavi hrane silijo panogo v razmislek, kako naprej. Odgovor, ki se vse pogosteje ponuja, ni več zgolj v večji intenzivnosti ali večjih površinah, temveč v pametnejšem upravljanju – z znanjem, podatki in digitalnimi orodji.
Digitalizacija v kmetijstvu ni več futuristična vizija, temveč realnost, ki postopoma vstopa v hleve, na njive in v gozdove. Senzorji za spremljanje zdravja živali, sistemi za natančno krmljenje, satelitsko in dronsko spremljanje posevkov ter digitalne platforme za upravljanje kmetij niso namenjeni nadomeščanju kmeta, temveč podpori njegovim odločitvam. Cilj je jasen: večja učinkovitost, manj izgub, boljša dobrobit živali in manjši okoljski odtis.
Digitalizacija v kmetijstvu ni več futuristična vizija, temveč realnost, ki postopoma vstopa v hleve, na njive in v gozdove
Poseben izziv in hkrati priložnost predstavlja živinoreja, kjer se prepletajo vprašanja produktivnosti, dobrobiti živali in sprejemljivosti za družbo. Pametno upravljanje živine, podprto s podatki v realnem času, omogoča hitrejše zaznavanje zdravstvenih težav, optimizacijo krmljenja in boljše načrtovanje reje. Podobno velja za gozdarstvo, kjer digitalna orodja vse bolj pomagajo pri trajnostnem upravljanju gozdov, nadzoru nad škodami in učinkovitejšem načrtovanju posegov.
Vendar tehnologija sama po sebi ni rešitev. Ključno vprašanje ostaja, kako jo prilagoditi raznolikim slovenskih kmetijam – od manjših družinskih do večjih, tržno usmerjenih sistemov. Uspeh digitalnega prehoda bo odvisen od dostopnosti znanja, finančnih spodbud, ustrezne infrastrukture ter pripravljenosti na sodelovanje med kmeti, ponudniki tehnologij, raziskovalnimi ustanovami in državo.
Prav zato je razprava o digitalizaciji v kmetijstvu danes pomembnejša kot kdaj koli prej. Ne gre več za vprašanje, ali bomo tehnologijo uporabljali, temveč za to, kako jo bomo uporabili – premišljeno, odgovorno in v korist tako pridelovalcev kot potrošnikov.
Pomemben del razprave o digitalnem prehodu v primarnih dejavnostih je tudi gozdarstvo, ki v Sloveniji predstavlja enega ključnih stebrov trajnostnega upravljanja naravnih virov. Podnebne spremembe, ujme, podlubniki in naraščajoče zahteve po sledljivosti lesa zahtevajo boljše načrtovanje in hitrejše odzivanje. Digitalna orodja – od daljinskega zaznavanja in uporabe dronov do sodobnih informacijskih sistemov za upravljanje gozdov – omogočajo natančnejši nadzor nad stanjem gozdov, učinkovitejše sanacije po ujmah ter boljšo povezavo med lastniki gozdov, izvajalci del in lesnopredelovalno industrijo. Tako tudi gozdarstvo vse bolj postaja podatkovno podprta dejavnost, kjer se tradicionalno znanje dopolnjuje s tehnologijo v prid dolgoročne odpornosti gozdov in stabilne oskrbe z lesom.
Priloga, ki je pred vami, odpira pogled v aktualne trende, dobre prakse in konkretne rešitve, ki že danes soustvarjajo kmetijstvo prihodnosti.
Mitja Sagaj





