V zbirki Vizibilija bosta v letošnjem letu izšli dve novi lezbični in kvirovski pesniški zbirki. Nataša Velikonja v zbirki Ključi zasnuje in izpiše tipske subjektivitete sodobnega časa, njihove singularne (ali simulakerske) pojavnosti. Metafora ključev obeležuje – kot metapomen, kot metavsebina – dialektični spekter možnosti in nemožnosti, vstopanja in izstopanja, prisotnosti in odsotnosti, poskusov pripadnosti in realnosti izganjanja ter izginjanja, preteklosti in sedanjosti, skratka, gre za pesniško fenomenologijo nerazvozljivo prepletenih kontrapozicij. Urša Majcen, nova avtorica pri Založbi Škuc, pa se v zbirki Živali v naletu vsebinsko premika od intenzivnega doživljanja človekove notranjosti k novemu vzpostavljanju odnosa do sveta. V formalnem smislu se njene nove pesmi v formi soočajo z mejami in potencialom ritma ter z reinterpretacijo uveljavljenih pesniških in slovničnih prvin. Ta vidik poezije spne s telesom, ki ostaja nosilec pomena v njenem delu, hkrati pa vedno bolj spoznava, da se od besede ne loči.
Pri založbi izpostavljajo tudi tri izdaje iz letošnje ponudbe zbirke Lambda. V proznem delu Vžgano Suzana Tratnik niza posebne spomine, ki jih doživlja kakor vžgane v svoj um in telo, že odkar pomni. Vžgane trenutke bi bilo še najbolje opisati kot tiste "drobce spominov, ki nas imajo". Doživeti drobci so nanizani nekronološko, saj njihov namen ni avtobiografsko pričevanje, ampak razpiranje fragmentiranih spominov, ki se včasih povežejo in medsebojno utemeljijo v nekakšno neklišejsko pripoved. Tako so lahko vžgani trenutki iz otroštva na neobičajen način povezani z drobci dogodkov in doživetij iz odraslega življenja, denimo aktivizma ali tudi same avtoričine literarne poti.
Delo Jaz, Pierre Seel, deportirani homoseksualec je polliterarno pričevanje Pierra Seela (1923–2005), Alzačana, ki je bil med drugo svetovno vojno pri sedemnajstih letih deportiran v koncentracijsko taborišče Schirmeck-Vorbruck, ker ga je lokalna policija nekaj let pred tem nezakonito vpisala na seznam homoseksualcev mesta Mulhouse. V taborišču je v grozljivih razmerah preživel šest mesecev, bil priča umoru prijatelja, nato pa je bil zaradi "zglednega vedenja" izpuščen. Pol leta zatem je bil vpoklican v nemško vojsko in se bil prisiljen boriti na strani nacistične Nemčije. Po vojni je dolga leta živel v strahu in sramu, saj je njegova družina ob deportaciji v taborišče izvedela za njegovo homoseksualnost, kar se jim je zdelo sramotno in o tem niso želeli govoriti. Seel je po vojni poskušal zaživeti kot heteroseksualec, a je postajal vse bolj nesrečen in je zapadel v depresijo in alkoholizem. Delo je prevedla Veronika Razpotnik.
Letos pa bo minilo sto let od izida prvega romana v nemščini, ki v ospredje postavlja tematiko istospolne ljubezni. Gre za delo Der fromme Tanz (1926) takratnega pisateljskega debitanta Klausa Manna (1906-1949), sina nobelovca Thomasa Manna. Skozi njegovo tenkočutno izpisano zgodbo s številnimi avtobiografskimi elementi spremljamo ljubezensko prebujanje protagonista Andreasa, osemnajstletnega literarnega aspiranta iz dobro situirane družine, ki se poda v Berlin, da bi izkusil utrip velemesta. Roman je v slovenščino prevedla Sara Virk.
