Matic Majcen
Leta 1996 rojeni igralec že četrto sezono nastopa kot član ansambla celjskega gledališča, prav letošnja pa je posebna. Šest avtorskih predstav je namreč s sodobnimi prijemi reinterpretiralo dela Ivana Cankarja ter njegovo zapuščino povezalo z današnjim časom. To se je najbolj zgodilo prav s predstavo Hlapci, dokumentarec za prihodnost režiserja Jana Krmelja, ki so jo po januarski premieri še dodatno aktualizirali tako, da so jo uprizorili na dan marčevskih volitev v Državni zbor. V predstavi osrednjo vlogo profesorja zgodovine Ivana Jermana odigra prav Lovro Zafred.
29-letni igralec je leta 2019 diplomiral iz dramske igre na AGRFT, dve leti kasneje je tam opravil še magisterij. Njegova družina izhaja iz Slovenskih goric, a je celotno izobraževanje od vrtca do gimnazije opravil v Mariboru. Poznamo ga tudi iz filmov in serij, kot so Posledice (2018), Preboj (2019), Primeri inšpektorja Vrenka (2021) in Gospod profesor (2021), vendar pa je zadnje obdobje tudi zanj povsem v znamenju Ivana Cankarja. Na dan intervjuja se je namreč že pripravljal na naslednjo premiero, novo reinterpretacijo Hiše Marije Pomočnice pod režisersko taktirko Žive Bizovičar.
Postavljeno ogledalo družbi
Vaš lik profesorja Jermana je v Hlapcih precej posodobljen, mnogo bolj aktivističen je. Predvidevam, da takšnega družbeno močno zavednega lika ne bi mogli igrati, če se ne bi tudi sami identificirali z njim?
"Ko sta Jan Krmelj in dramaturginja Lučka Neža Peterlin prinesla tekst, smo vsi začutili njegovo aktualnost. Všeč mi je, kadar gledališče ujame družbeni moment. Predstava po mojem zelo dobro ujame duh časa, obdobje pred našimi državnozborskimi volitvami in trenutni svetovni družbenopolitični kontekst. Janova zamisel, da profesor Jerman in profesorica Lojzka Kalander snemata dokumentarec o Hlapcih med volitvami, je bila zelo učinkovita. V predstavi nastopi nova oblast in prinese radikalne spremembe v družbi. Predstava je tudi postavila ogledalo družbi. Osvetlila je izzive v šoli in pedagoškem delu. Učitelji danes težje opravljajo svoje poslanstvo - in odzivi pedagogov so bili zelo pozitivni. V spomin se mi je zelo vtisnila Janova misel, da igramo dogodke na odru zato, da se jim ni treba zgoditi v resničnem življenju. To je ena redkih moči gledališča."
"Ena od lepot igralskega poklica je, da se lahko postaviš v vloge, ki so ti blizu, in v tiste, ki ti niso"
Pa ste imeli priložnost, da ste v svoj lik vložili kanček svojega lastnega značaja in prepričanj?
"Da. Del predstave je nastal z improvizacijo in pogovori, tam sem lahko prispeval svoje ideje in teme, ki me zanimajo. Ampak ni vedno tako. Ena od lepot igralskega poklica je, da se lahko postaviš v vloge, ki so ti blizu, in v tiste, ki ti niso. Tako raziskuješ druge svetove in bolje razumeš soljudi."
Sodoben igralec soustvarja predstavo
Veliko igralcev v intervjujih težko osmišlja in razlaga svoje delo, ker vse počnejo zelo telesno in intuitivno. Vi očitno nimate teh težav in radi razmišljate o svoji vlogi ter nasploh o položaju igralca v gledališču.
"Res je, razmišljam predvsem o vlogi umetnosti in gledališča ter o svoji vlogi v njem. Pomembno se mi zdi poudarjati pomen umetnosti. Igralci že dolgo nismo več le poustvarjalci, v predstavo zlivamo svoje vsebine in tako soustvarjamo umetniško delo. Vsaka uprizoritev je umetniško delo zase in vsaka vloga postane umetniško delo. Seveda niso vsi projekti taki, a želel bi si, da bi jih bilo več."
Posebna je bila tudi uprizoritev Hlapcev na volilni dan. Kakšen je bil občutek, ko ste tako neposredno reflektirali aktualno dogajanje?
"Občutek je bil nor. Redko igraš predstavo, ki tako natančno ujame zgodovinski trenutek. Tudi publika je predstavo dojemala drugače, kot bi jo dva dni prej ali kasneje. V dvorani je bilo posebno vzdušje. Takšni trenutki prinesejo katarzo, posebno pozornost in močen stik med publiko in ustvarjalci. To je eno najlepših doživetij v gledališču."
Se vam zdi, da ste z uprizoritvijo spremenili tudi kakšno volilno preferenco med prisotnimi v občinstvu?
"(Smeh) Težko rečem. Upam, da smo pri kom spremenili vsaj perspektivo na dogajanje. Ne gre le za izbiro stranke ali kandidata. Upam, da predstava vzbudi empatijo in premakne fokus s sebe na širšo skupnost. Če smo komu razširili obzorje, je to velik uspeh."
Cankar nagovarja tudi mlajše
V SLG Celje ste celo sezono posvetili Ivanu Cankarju. Kaj ste opažali, ko ste videli občinstvo ob teh predstavah? Kdo danes gleda Cankarja, kdo je pripravljen o njem razmišljati? So predstave privabile tudi mlade?
"Sezona je po mojem mnenju presegla pričakovanja. Morda imamo do Cankarja malce mačehovski odnos, hitro se nam zdi zatežen, teme, ki jih razpira, pa obrabljene. Direktor Miha Golob je tvegal in posvetil sezono Cankarju ter angažiral mlade režiserke in režiserje. To je prineslo izjemno raznolikost predstav. Režiserji so bili pogumni v svojih pristopih. Zaradi te različnosti smo dobili barvito sezono, ki je razpirala nova vprašanja o Cankarju in temah njegovega opusa. Abonenti in obiskovalci so do zdaj dajali zelo pozitivne odzive. Predstave so nagovorile tudi mlajše gledalce. Tudi predstava, ki jo pripravljamo, Hiša Marije Pomočnice v režiji Žive Bizovičar, bo nekaj zelo posebnega."
"Prvič sem v institucionalnem gledališču doživel, da se predstave na tako neposreden način vključujejo v mesto"
Kako pa je poklicna selitev v Celje upravičila vaša osebna pričakovanja?
"Presegla jih je. Celjsko gledališče se trudi povezati z mestom in prebivalci. Ena sezona je bila posvečena Celju. Prvič sem v institucionalnem gledališču doživel, da se predstave na tako neposreden način vključujejo v mesto. Takšna neposredna vez privabi tudi ljudi brez predhodnega stika z gledališčem in hkrati nekaj vrne mestu. Zaradi Celjskega gledališča sem spoznal veliko čudovitih ljudi, s katerimi drugače ne bi imel stika. To izmenjevanje se mi zdi ena lepših stvari, ki se lahko zgodijo mestu."
