Ko avstrijski zakon o narodnostnih skupnostih obhaja 50 let obstoja, so koroški Slovenci objavili kritično publikacijo z naslovom 50 let zakona – in še zmeraj brez rešitve. Knjigo je spisal odvetnik Rudi Vouk, dolgoletni borec za pravice koroških Slovencev. Njegova kritika zastarelega zakona, ki so ji na sredini tiskovni konferenci v Celovcu pritrdili vodja Centra avstrijskih narodnosti Marian Wakounig, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko in urednik Mohorjeve Adrian Kert, je bila neusmiljena.
Vouk je izrekel prelomno in hkrati presunljivo misel. Ocenil je, da je zakon onemogočil neposredno izvrševanje magne charte pravic Slovencev v Avstriji, to je sedmega člena Avstrijske državne pogodbe. Zakon je kot eden redkih celo v Evropi pol stoletja ostal popolnoma nereformiran in celo nedopolnjen, pa čeprav je nastal leta 1976. To je bil čas hladne vojne, ko je bil prastrah pred jugoslovanstvom in komunizmom pri sosedih še velik, pa čas, ko ženske v Avstriji sploh še niso imele vseh človekovih pravic, saj so potrebovale izrecno dovoljenje soproga, da so si smele poiskati službo. Na snovalce zakona je odločilno vplivalo takratno protimanjšinsko vzdušje, ki je sledilo tako imenovanemu tafelšturmu, podiralnemu jurišu nemškonacionalnih sil na dvojezične krajevne table, ki jih je dal leta 1972 na južnem Koroškem 200 postaviti kancler Bruno Kreisky. Tisto leto 1976 so bile posebej krepke zahteve še po preštevanju manjšine, ki so ga koroški Slovenci bojkotirali, saj se je za priznavanje pravic manjšine želel namesto pravnega vpeljati nekakšen aritmetični kriterij.
Zakon je bil povprek napisan za šest avstrijskih avtohtonih manjšin, za Slovence, Hrvate, Madžare, Čehe, Slovake in Rome. Toda te manjšine se med seboj hudo razlikujejo. Vreči jih v isti koš ni pomenilo nič drugega kot najti najmanjši (sic!) skupni imenovalec, samo da bi lahko šla skozi podstandardna pravila za vse. Recimo, kaj Slovakom ali Čehom na Dunaju pomeni dvojezična topografija? Ali pa Romom srednješolsko izobraževanje v romskem jeziku. Njihove potrebe so namreč zelo drugačne kot te koroških in štajerskih Slovencev ali pa gradiščanskih Hrvatov.
A s časom so postale restrikcije zakona za koroške Slovence še hujše. Leta 2011 ta manjšina ni dobila le krivičnega memoranduma oziroma vsiljenega kompromisa o dvojezičnih krajevnih tablah in tudi neuresničene sladke obljube, tudi tisto o "takojšnjem novem zakonu o narodnostih". Ne, za nameček so obstoječi sporni zakon povzdignili v ustavni rang. S tem so koroškim Slovencem perfidno onemogočili, da bi s sodbami ustavnega sodišča iztožili nadaljnje postavljanje dvojezičnih krajevnih tabel, kar so dotlej uspešno počeli. Medtem je "tiho odmrla", kot je dejal Vouk, tudi slovenščina na podeželskih sodiščih, saj se je še edini preostali dvojezični sodnik s prvim majem letos upokojil. Da ne razpredamo še o drugih "nerešitvah", denimo o škodoželjni sestavi manjšinskih sosvetov pri uradu zveznega kanclerja.
Neizpodbitni sklep tega manjšinskega poročila je, da naj Avstrija zakon o narodnostnih skupnostih docela spiše na novo, v duhu naklonjenosti manjšini. Jo bo na to spomnila Slovenija, tudi njena nova vlada? Hm, v Sloveniji se politiki ne morejo zmeniti niti o tem, ali je Avstrijsko državno pogodbo treba notificirati ali ne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
