Film Ne bom več luzerka se že v izhodišču ponuja kot en velik kliše: slovenski film, posnet v urbanem okolju Ljubljane, ki načenja tematiko socialnih težav odrinjenih prebivalcev naše države. Od filmov, kot so Carmen, Zadnja večerja, Porno film, Slovenka, Stanje šoka, Kajmak in marmelada, Čefurji raus in Šiška Deluxe, se ta pripoved o ljudeh z roba s pogostim dotikom humorja vleče kot najbolj trmasta kača slovenskega filma. Igrani prvenec Urše Menart pa je vsaj na prvi pogled vendarle drugačen. Ko je režiserka na lanskem Festivalu slovenskega filma kot prva ženska osvojila nagrado za najboljši film in s tem presegla uspeh prelomnega Varuha meje (2002) Maje Weiss, je film že po svojem renomeju postal zastavonoša nekega mlajšega gibanja v domačem filmu, ki se poskuša stvari lotevati drugače, bolj navdahnjeno in v skladu z aktualnimi trendi v zahodni filmski produkciji.
Pa je res tako? Menartova na začetku filma Ne bom več luzerka vsekakor pokaže svoje zavidljivo režisersko znanje, ko naniza nekaj elegantnih prizorov in s tem vzpostavi privlač- no vzdušje svojega filma. Menartova se v slogovnem smislu izkaže za zelo dogmatično režiserko, ki zvesto sledi učbeniškim pristopom k režiji, a za razliko od dobršnega dela slovenskih režiserjev te nauke razume in jih brez težav uspešno uporablja v korist pripovedi.
Pri tem ji izdatno pomaga tudi izvrstna izvedba Eve Jesenovec, saj Menartova njen obraz inteligentno uporabi kot vizualno paleto, s katero pri gledalcu vzbuja raznolika čustva. Pripoved filma Ne bom več luzerka vsekakor prinaša pridih subverzivnosti – v času, ko nas politika in gospodarstvo opajata z novicami o petodstotni gospodarski rasti, nam ta zgodba prinaša realistično in prepričljivo opozorilo o obstoju sloja mladih, ki si lahko samo utopično želi, da bo to rast kdaj občutil na svoji koži.
Prav v trenutkih, ko nas film suvereno zapelje v težavni svet mlajših odraslih, pa se pripoved ustavi. Namesto da bi Menartova to izhodišče nadgradila z refleksijo potencialnih izhodov iz te situacije, se začne zatekati k nenehnemu ponavljanju protagonistkinih težav, s čimer se film prelevi v manj navdahnjeno različico filmov V leru in Jebiga. Ta pristop je sila problematičen, saj pripoved naenkrat postane povsem pasivna in začne v nasprotju z obljubo iz naslova s prstom kazati izključno na klavstrofobičnost okolja, ki protagonistki predstavlja glavno oviro pri doseganju njenih ciljev, kar da filmu opazno mazohističen značaj, ki sočutje napaja iz fatalizma glavne junakinje. Ko se avtorica vendarle odloči, da bo prelomila s tem – to se zgodi kakšno uro prepozno – pa nam avtorica preprosto zatemni sliko in konča film, ne da bi sploh začela bolj afirmativno in kreativno refleksijo iskanja izhoda iz te temačne situacije.
Pridih pomembnosti je preglasil diskusijo o pomanjkljivostih filma
