Verizem je slogovna oznaka enega najpomembnejših poglavij v zgodovini opere. Označuje glasbeno-gledališka dela zadnjega desetletja 19. stoletja in prvih desetletij 20., ki so se s svojim konceptom in pojavnostjo oddaljila od starejše operne tradicije belcanta. Strukturo, fragmentirano na posamezne arije, je nadomestila "neskončno" potekajoča glasbena kulisa, ki spremlja dramsko dogajanje; estetski ideal petja, ki poveličuje njegovo glasbeno plat pred igralsko in pomensko (verbalno), je nadomestilo petje, izraziteje prežeto s čustvi in izrazno intenziteto; zgodovinske, mitološke, alegorične in komične teme so se umaknile bolj "človeškim", intimnim - takim, s katerimi se je poslušalec lažje poistovetil in s tem med obiskom gledališča doživel katarzo, ne pa zgolj popestritev večera. S takšnimi ideali navdihnjeni skladatelji poznoromantičnih, verističnih oper, so si zadali zahtevno nalogo, njihove še danes priljubljene opere, ki tvorijo pomemben del železnega opernega repertoarja, pa pričajo o trajnem uspehu. Vsakemu ljubitelju opere so znane Mascagnijeva Cavalleria rusticana, Leoncavallovi Pagliacci, Puccinijeve Tosca, Turandot, Madama Butterfly ... Med njimi svoje mesto najde tudi najbolj znana izmed dobrega ducata oper, ki nam jih je zapustil Umberto Giordano - glasbena drama po zgodovinskih dogodkih Andrea Chénier. Delo je vse od krstne izvedbe v milanski Scali (28. 3. 1896) želo izjemne uspehe, v mariborskem opernem gledališču pa je prvič zazvenelo leta 1956.
Tokratni premieri, ki sta jo zasnovala režiserka Sarah Schinasi in dirigent Loris Voltolini, smo bili priče v petek, 5. aprila. Voltolini, pri nas cenjen in dobro znan, je izvedbo vodil trdno, zanesljivo, a tudi dovolj fleksibilno. Pod njegovo taktirko se je Simfonični orkester SNG Maribor predstavil kot izvajalsko telo, ki premore izjemno izrazno moč in pester nabor očarljivih barvnih odtenkov, ki razodenejo Giordanov "slikarski“ pristop k orkestraciji. Zato je nekaj tehničnih šibkosti (predvsem v pihalni sekciji) komajda omembe vrednih, kajti niso razvrednotile splošnega vtisa.
Ob zgledni podpori orkestra se je na odru lahko odvila drama: režiserkin prispevek je bil neopazen - torej izvrsten! V povsem veristični oziroma realistični maniri je dogajanje prikazala v izvirnem času in okolju francoske revolucije, pri čemer sta jo podprla vsake pohvale vredna scenograf William Orlandi in kostumograf Jesús Ruiz. S tem so izrazili spoštljiv odnos tako do zgodovinske teme, ki jo opera obravnava, kot tudi do samega sloga, v katerem je opera bila zasnovana. Pohvaliti je treba tudi oblikovalca luči, Andreja Hajdinjaka, ki je poskrbel, da so naše oči spremljale potek dogajanja na odru enako gladko, kot bi gledali film.
Prepričljivosti izvedbe so vsekakor botrovali tudi sijajni vokalni solisti. Naslovno vlogo je interpretiral Renzo Zulian, čigar pevske in igralske sposobnosti so nam dale slutiti, da bi lahko vsako operno predstavo dvignil na (naj)višjo raven. Zulianov briljanten, gibčen glas je dovolj "velik“ za tovrstno vlogo, izjemna odrska prezenca pa je bila podprta z jasno, ekspresivno izgovarjavo in močno izraženim igralskim značajem. Enako prepričljivo je očarala tudi Sabina Cvilak v vlogi Maddalene di Coigny. V njenem nastopu je bilo zaznati ne le izjemno kulturo glasu, ki tehnično in estetsko veliko črpa iz belcanta, temveč tudi eleganco, pristnost in dramatičnost, s katerimi je interpretirala to, očitno globoko in osebno podoživeto vlogo. Kot Carlo Gérard se je predstavil Siniša Hapač, ki je uspešno oslikal večplastno osebnost svojega lika, prepričljiv igralski nastop pa oblikoval skladno z izvrstno pevsko interpretacijo ter se po kakovosti izvedbe (in ne le po dramskem pomenu svoje vloge) uvrstil k vodilnima solistoma. Pred mariborskim občinstvom je prvič nastopila Anna Evtekhova, z všečno, koketno oblikovano vlogo Grofice de Coigny. Enako solidno so se predstavili tudi Irena Petkova kot služkinja Bersi, Dada Kladenik kot stara Madelon, Luka Brajnik kot Fléville ter Sebastijan Čelofiga, Darko Vidic, Dušan Topolovec, Bogdan Stopar, Alfonz Kodrič in Bojan Hinteregger v manjših, a s skrbno natančnostjo oblikovanih vlogah.
Prav posebno omembo oziroma pohvalo si zasluži Zbor Opere SNG Maribor, ki ga vodi Zsuzsa Budvari Novak. Skozi celotno sezono so pokazali enako visoko raven muziciranja, ki jo odlikuje več kot zgledna tehnična pripravljenost, homogenost zvena pa tudi spretno, naravno gibanje na odru. Tudi tokrat je Zbor izvedbi dal posebno žlahtnost ter zvočno in vizualno očarljivost. V Giordanovem Chénierju je namreč zborovski zasedbi zaupana pomembna vloga, ki gre od praktične (patriciji, množica revnih, radovednih meščanov in revolucionarjev) do simbolične (komentator in tolmač dogajanja in duha časa).
Svetovljanska razgledanost pri oblikovanju detajlov, spoštljivi odnos do umetniške materije in iskren, resnično umetniški pristop k interpretaciji
