Rezijanska düša, rezijanske baside

V četrtek je v Literarni hiši Mariborska literarna družba - se pravi Marjan Pungartnik - gostila rezijanskega pesnika Renata Quaglio. Gospod je bil prvič v Mariboru, za začetek srečanja pa so, tudi prvič na javnem dogodku v Sloveniji, predvajali dokumentarec o njem z naslovom Trïje kraji Düše - Trije kraji Življenja, ki ga je režirala Marija Brecelj, producent pa je slovenski program deželne RAI v Trstu. Dokumentarec dobro predstavi pesnika in njegove poglede na družbo, tradicijo in inovacijo, in to tako, da protagonista vodi po krajih, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot, od Solbice do Vidma. Rezijanščino je lepo slišati samo po sebi, četudi se, kot pravi pesnik, njena düša sliši tudi brez razumevanja, vendarle ne bi bili odveč podnapisi v knjižnem jeziku.
Dokumentarec se dotakne tudi drugih segmentov pesnikovega življenja, ampak seveda ne more obnoviti vseh postaj precej razgibane poti.

Renato Quaglia (rojen leta 1941 v Solbici) je končal malo semenišče, licej in prvi letnik bogoslovja v Vidmu in Veroni. Leta 1965 je bil posvečen v duhovnika. V Louvainu v Belgiji je študiral psihologijo in bil nekaj časa kaplan v Tablji/Pontebba in v Bergamu. Potem pa je pustil duhovniško službo, delal v tovarni, pri zavarovalnici, med letoma 1978 in 1983 je bil deželni vodja Associazione regionale cooperative agricole, ki je vključena v Lega delle cooperative. Leta 1977 je ustanovil kmetijsko zadrugo Ta rožina dolina, da bi poživil gospodarsko dejavnost v Reziji. Leta 1983 se je začel ukvarjati z drugim načrtom, ki se je uresničil z ustanovitvijo majhnega, a tehnološko razvitega obrata MIR, ki mu načeluje od 1985. Svojo vizijo gospodarstva, ki je prepleteno s kulturnimi specifikami okolja - že takrat sem vedel, kar marketingarji propagirajo zdaj, da izdelke prodajajo zgodbe, je rekel v četrtek -, je leta 1981 priobčil v obsežni študiji Resia, it linguaggio della terra e del pane - Rezija: jezik zemlje, jezik kruha: načrt družbenogospodarskega in kulturnega razvoja Rezije (Založništvo tržaškega tiska).
Štiri leta pozneje je pri isti založbi izšla njegova pesniška zbirka Baside. Pesmim v rezijanskem solbiškem narečju je Marko Kravos dodal prevod v knjižno slovenščino, naslednje leto je Quaglia zanje dobil nagrado Prešernovega sklada. Pravi, da je prvo pesem napisal tisti večer, ko je Rezijo stresel silovit potres, leta 1976. Nekaj se je streslo tudi v meni, je rekel. Že hitro je vedel in trdi še danes, da je bil potres za Rezijo nova priložnost, morda zadnja, da z novo vzpostavitvijo ohrani svoje bogastvo. Žal priložnost ni bila najboljše izkoriščena, pravi.

Revijalno ga je prvi predstavil slovenski javnosti nekaj let prej Pavle Merku v Sodobnosti, njemu pa ga je, če smo prav razumeli iz dokumentarca, odkril naš osrednji odkritelj vsega rezijanskega Milko Matičetov, "boter" Zverinic iz Rezije. Za dokumentarec so ga posneli nekaj dni pred smrtjo, gre za zadnje pričevanje tega narodopisca. Drugi sogovornik v filmu je furlanski poznavalec folkloristike Roberto Dapit, eden ne tako redkih tujcev, ki ga je začarala rezijanska kultura. V pogovoru, ki je skupaj z branjem pesmi sledil dokumentarcu, sta se pesnik in moderator dotaknila večine imen, do katerih se po navadi v diskurzu o Reziji prej ali slej pride. Ob že omenjenih še poljskega jezikoslovca in slavista Jana Baudouina de Courtenaya (1845-1929), ki je sploh detektiral rezijanski dialekt, do današnjih raziskovalcev rezijanskih jezikovnih leg, Janoša Ježovnika na primer. Pa seveda ob Quagliu še dveh rezijanskih umetnikov, pesnice Silvane Palleti in kantavtorja Rina Chineseja.