
Že od zgodnjega obdobja je prepoznavni element vašega slikarstva krog. Vztrajanje pri njem kot v nekem smislu edinem gradniku slike se zdi precej pogumno.
"Vztrajanje pri krogu se mi ne zdi pogumno samo po sebi, nekaj poguma pa je zahtevalo soočanje s praznino, ki se v zadnjem obdobju pojavlja na platnih. Krog se mi je prvič pojavil ob pripravi diplome leta 2000. Torej ostaja z mano zdaj že skoraj 20 let. Vendar se je v tem času vse v meni tako spremenilo, da se najina komunikacija kar nadaljuje in se verjetno še bo. Seveda sem že prišla do točke, ko sem mislila, da sem prišla v slepo ulico. Takrat sem si rekla, da tega več ne bom delala, preprosto ni mogoče samo ponavljati že doseženega. Res se držim spoznanja, da je sprememba edina konstanta v življenju. Vsako sliko naredim povsem na novo in čisto drugače. Vprašanje konca se je pojavilo tik pred obdobjem med letoma 2013 in 2015 (najstarejše slike na razstavi so iz tega obdobja), potem ko se je odprla pot in oblika kroga je začela odpirati svoje jedro."
Nekje ste rekli, da ste se včasih trudili naslikati popoln krog, a ste ugotovili, da noben krog ne more biti popoln.
"Ugotovila sem, da krogi postanejo popolni z drugim, tretjim, četrtim krogom, ki ga naslikam. Res, včasih sem 'delala krog'. To je pomenilo forsirati sebe, pomenilo je dolžnost. Ko pa sem naredila spremembo v sebi, je na mesto dolžnosti stopila odgovornost. Ko si odgovoren zase, nastane nekaj povsem drugega. Risba se je najprej pojavila v jedru slike, potem se je zgodil obrat in je šla risba na rob slike. Zdaj se je risba naselila že na celo sliko in začela odpirati platno slike. Temeljnega premaza slike nisem prej nikoli zaprla na način, da bi platno prebarvala belo, ampak sem delala barvne kroge. Na sliki je bilo deset in več plasti. V zgodnjem obdobju me je pri barvnih krogih zanimala svetloba, lomljenje svetlobe v okenski šipi ali med krošnjami dreves, ko se ustvarijo krogi. Ti krogi so me zmerja navduševali in sem se spraševala, kako je to možno. Ali pa krogi, ki jih naredi pena oziroma milnica. Zdaj sem začela sliko spet slačiti. In pri tem so se začele pojavljati tudi druge oblike. Tudi te nove, trikotne oblike izvirajo iz točke, ki jo nosim v sebi in ki se razvija v komunikaciji s pokrajino. Ta slika na primer (zvok vode v snežnih globinah) se je začela na poti okoli Šumika. Sneg je bil in zapičila sem palico vanj ter jo izvlekla, potem pa zagledala posebno barvo snega v tisti luknji. Začela sem komunicirati s to barvo in doma nadaljevala sliko. Pohorje je potem na sliki na različnih nivojih.
Zdajšnje delo bi najlažje označila kot prehajanje iz realnega v resnično in kot poglabljanje v naravo. V prejšnjih obdobjih sem bolj lebdela, zdaj pa vem, da je pomembno, da se vzpostavi stik z realnim, in od tam se odpira šivankino oko. Kar se tiče likovnega jezika, ki ga imam res rada, pa izhajam iz modernizma, seveda na svoj način.
Osebna izkaznica
Simona Šuc (1972) je leta 2000 diplomirala pri prof. Gustavu Gnamušu in Jožefu Muhoviču na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Organizirala je likovno-teoretska srečanja na Gaju nad Mariborom, kjer so se predstavili slovenski umetniki mlajše generacije (2001–2003), in soustanovila društvo TU, s katerim je izvedla več prostorskih intervencij v Mariboru (2004–2005). Sodelovala je pri restavriranju spomenikov sakralne dediščine v severovzhodni Sloveniji. Udeležuje se likovnih kolonij, umetniških simpozijev in taborov ter redno razstavlja doma in v tujini. Živi in ustvarja v Mariboru.

Iz globokega stika z lastno bitjo
"Slikarstvo Simone Šuc želi biti celovito. Napaja se iz globokega stika z lastno bitjo. Napaja se iz zavestne drže opazovalke, ki v prebranem in doživetem razbira sozvenenja s sabo. Napaja se iz slikarskega procesa, izrisovanja krožnih oblik, porajanja ritmov in tekstur na platnu. Napaja se iz odmevov, ki jih slikarka preko osebne izkušnje prepoznava v zunanjem svetu. Napaja se iz neubesedljive prisotnosti, ki jo slikarka subtilno zaznava za materialnim videzom sveta. Napaja se iz zvokov, besed, glasbe, gibov, naravnih ritmov … Ali je sploh kaj (resnično pomembnega), kar ne sodeluje pri tem slikarskem procesu? Mislim, da ne. Vse, kar je trenutno v slikarkinem fizičnem, čustvenem, duhovnem in miselnem dosegu, najde svoj odmev v sliki, skicirki ali besedi," je ob razstavi zapisala kustosinja Andreja Borin.
"Maribor je zelo tiho mesto in zato ne bi smeli toliko besedičiti"
Petra Vidali





