V Dvorani Frana Žižka v SNG Maribor bo nocoj premiera politične in eksistencialne drame Marija Stuart. Zgodovinska drama Friedricha Schillerja bo na odrskih deskah tokrat zaživela v soavtorstvu Diega de Bree, ki se je podpisal tudi pod režijo. V središču drame stojita dve kraljici, ki poosebljata temeljni razkol časa. Marija Stuart, vzgojena na razkošnem francoskem dvoru, oblast prejme po krvi in jo razume kot del svoje identitete; angleška kraljica Elizabeta I., zaznamovana z negotovostjo legitimnosti, pa si mora oblast nenehno utrjevati z nadzorom, previdnostjo in političnimi kalkulacijami. Ena je fizično zaprta, druga ujeta v neizprosno logiko vladanja, beremo pred premiero. Marijo Stuart igra Nataša Matjašec Rošker, angleško kraljico Elizabeto I. pa Mateja Pucko. Igrajo še Žan Koprivnik, Nejc Ropret, Vladimir Vlaškalić, Davor Herga in Matevž Biber.
Kako deluje avtokratska oblast
Diego de Brea v uprizoritvi ostaja zvest Schillerjevi besedilni arhitekturi, hkrati pa vanjo vnaša sodobne poudarke, osveženo jezikovno podobo in aktualne avtorske vložke. Zanima ga, kaj se dogaja s posameznikom, ki se upre sistemu, in kakšne faze prehaja, ko ugotovi, da proti montiranemu procesu nima več argumentov - ko ga pravna sredstva več ne ščitijo in ta postanejo sredstvo pritiska. Zato Marija Stuart v režiji Diega de Bree ni zgodovinska drama v klasičnem pomenu besede, so zapisali v gledališču, temveč natančno izostren pogled v delovanje avtokratske oblasti, ki resnico razume kot grožnjo. V središču uprizoritve je sodni proces, kot mehanizem, ki naj bi zagotavljal pravico, a se razkrije kot orodje politične koristi. Kot poudarja režiser, danes oblast ne potrebuje več niti pretvarjanja, da govori resnico; z lažmi preprosto proizvaja novo resničnost. Uprizoritev zato Schillerjevo dramo bere skozi sodobni trenutek, v katerem je govoriti resnico postalo nevarno dejanje.
"Danes oblast ne potrebuje več niti pretvarjanja, da govori resnico, z lažmi preprosto proizvaja novo resničnost"
Friedrich Schiller je Marijo Stuart napisal leta 1800, v obdobju po francoski revoluciji, ko so se ideje svobode, razuma in enakosti nevarno zapletle z realno politiko moči. Kot v gledališkem listu opozarja Hana Podjed, dramatik ni bil naiven idealist, temveč je zelo dobro razumel, da razsvetljenski projekti ne odpravljajo nasilja, ampak ga pogosto le preoblikujejo. Zgodovinsko gradivo Schillerju ni služilo kot rekonstrukcija, temveč kot zgled, dogodki 16. stoletja so preoblikovani v univerzalni model delovanja oblasti, ki jo zanima predvsem lastno preživetje. V drami gre za spopad argumentov, pravnih formulacij in političnih interesov, v katerem ni prostora za čustva. Prav ta hladna natančnost, skoraj laboratorijska analiza oblasti, omogoča, da tragedija učinkuje brezčasno.
Čas sprememb in razcveta
Dramaturginja Maja Borin v gledališkem listu ugotavlja, da sta vladarici živeli v stoletju burnih političnih in verskih sprememb v evropski zgodovini: v času, ko se je srednjeveški svet razsul, novi pa še ni našel stabilne oblike. Njuni življenji segata v obdobje reformacije, verskih vojn, rojstva modernih, na nacionalnostih utemeljenih držav in vzpona absolutizma, obenem pa je to čas veličastnega razcveta renesančne kulture, umetnosti, tehnologije in začetkov moderne znanosti.
"Nad prestolom je nenehno viselo vprašanje, kdo ima resnično pravico do njega"
Elizabeta I. je bila zadnja vladarica dinastije Tudorjev, spomni Borin. Bila je brez zakonitega naslednika, obremenjena z očitki o nelegitimnosti, saj jo je oče štiri leta pred smrtjo sicer ponovno vključil v nasledstveno linijo, a je nikoli ni priznal kot zakonito naslednico. Ob tem je bila nenehno izpostavljena vprašanju, kdo ima pravico do krone po njej. "Prav v to Elizabetino rano legitimnosti je dregnila Marija Stuart," piše Borin. Začela je namreč uveljavljati pravico do angleškega prestola.
Za katoliški del Evrope je bila Marija Stuart edina legitimna naslednica angleške krone, saj Elizabete, ki je bila rojena v pozneje razveljavljenem zakonu, niso priznavali kot zakonite vladarice. Tako se je leta 1558, ko je Elizabeta prejela angleško krono, vzpostavila tiha, a nevarna politična napetost. "Dve kraljici, sorodnici (v pismih sta se naslavljali kot 'sestrični' ali 'sestri', čeprav je bila Elizabeta v resnici Marijina teta v drugem kolenu), ki se nikoli nista srečali, sta si po dedni liniji lastili pravico do istega prestola. Prestola, nad katerim je nenehno viselo vprašanje, kdo ima resnično pravico do njega."
Dramo je prevedel Borut Trekman, dramaturginja je Maja Borin, scenograf in oblikovalec svetlobe Diego de Brea, kostumografinja Jelena Proković, izbor glasbe podpisuje Diego de Brea, oblikovalca maske sta Vanja Djuran in Emperatriz, oblikovalec zvoka Igor Potočnik, video Fi produkcija, lektorici Mojca Marič in Hana Podjed, asistentka kostumografinje Saša Dragaš, asistent scenografa Matic Gselman.
