Umrl je gospod Lojze Smasek, gledališki kritik, ki je štiri desetletja soustvarjal kulturne strani Večera in refleksijo slovenskega gledališča.
Novembra lani je dopolnil 90 let. Leta 2017 sta izšli dve knjigi Smaskovih izbranih kritik iz zares obsežnega opusa, ena s področja gledališča in druga z radijskega. Bil je namreč tudi naš najtemeljitejši in najzvestejši spremljevalec medija radijske igre. Obe knjigi z naslovom Post scriptum je izdal Slovenski gledališki inštitut. Prva kritika v knjigi je iz leta 1959, ocenil je predstavo Mateja Bora Zvezde so večne, zadnja pa je iz leta 1997, in sicer ocena predstave Lutkovnega gledališča Jože Pengov Povodni mož Franceta Prešerna in Helene Šobar Zajc.
Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije mu je marca lani podelilo nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, Radio Slovenija - program Ars pa je pripravil predstavitve njegovih kritik radijskih iger. V utemeljitvi so med drugim zapisali: "Kritike ni dojemal arbitrarno, ampak kot eno izmed mnenj javnosti - le da kritikova ocena ni anonimna in jo je zaradi strokovnega pristopa mogoče imeti za spodbudo k samostojnemu razmišljanju, primerjanju in soočanju. Njegove sprotne, artikulirane ocene so težko pričakovali tako ustvarjalci kot občinstvo, bralci in poslušalci. S svojim delom je torej sklenil krog, v katerem kritika pomeni neodtujljiv del gledališča, in ob tem pomembno prispeval k razvoju gledališke in radijske kulture."
Predsednica Društva gledaliških kritikov in teatrologov Vilma Štritof je ob jubileju Lojzeta Smaska zapisala: "Lojze Smasek je kritiško spremljal slovensko gledališko in radijsko produkcijo kar štiri desetletja in svoje ocene objavljal v časniku Večer. Njegovi zapisi so bili izčrpni in analitični, ob tem pa je ostajal odprt za nekonvencionalne uprizoritvene in radiofonske prakse. Njegova drža do ustvarjalcev in ustvarjenega je zmeraj ostajala na spoštljivi distanci, hkrati pa popolnoma predana različnim odrom in zvočnostim."
Melita Forstnerič Hajnšek je v recenziji knjig Post scriptum med drugim zapisala: "Lojzetovo kritiško pisanje je vseskozi pošteno, strokovno, konstruktivno. Slovel je po tem, da se nikoli ni družil ne z igralci ne z režiserji. Zato je lahko ostajal do kraja nepristranski, samosvoj, neklanovski. Bil je dobesedno utelešenje kritiške in kritične distance. Tudi razdalja od Ljubljane, kjer se gledališča drenjajo na kupu, je zmeraj prinašala samoumevno distanco tudi kritikom. In Lojze je slovel tudi po tem, da si je ogledal skoraj vse, bil odprt za najsodobnejše teatrske prakse, predvsem pa je sistematično in redno spremljal svetovno teatrološko misel in gledališko produkcijo - če ne vsega v živo, pa z rednim spremljanjem revije Theater Heute in zlasti nemške literature o sodobnem gledališču in njegovih ustvarjalcih. Njegova knjižnica na Večeru je bila najbolj urejena in bogata. Bil je to seveda čas pred internetom. Še v poznih letih je spremljal vse mogoče in bil skozi čas živa priča vseh avantgardnih gledaliških praks, smeri ... Bitefi skozi desetletja in Sterijeva pozorja pa graške Štajerske jeseni so bili njegova stalnica, ob rednem spremljanju celotnih sezon SNG Drame Ljubljana, Drame SNG Maribor, SLG Celje, MGL, LGL, Gleja ..."
Zdi se, da se je z Lojzetom Smaskom dokončno poslovilo neko obdobje, v katerem so bile umetnostne kritike pomembne, četudi so bili - ali pa zato, ker so bili - njihovi avtorji neprevzetni, kot je bil Lojze Smasek.
Pogreb Lojzeta Smaska bo v družinskem krogu. Nekdanji sodelavci in nova generacija večerovcev izrekamo družini iskreno sožalje.
