Hrvaška pisateljica in kolumnistka Vedrana Rudan je umrla v 77. letu starosti. Novico o njeni smrti so njeni bližnji sporočili na njeni uradni Facebook strani z besedami: "Vedrana je odšla na območje brez signala." Rodila se je 29. oktobra 1949 v Opatiji in je v javnosti veljala za eno najbolj prepoznavnih avtoric v regiji, poroča hrvaški portal Index.
Marca lani je Vedrana Rudan gostovala v oddaji Nedjeljom u 2 in javno spregovorila o svoji bolezni. Razkrila je, da ima izjemno agresiven rak žolčnih vodov, ki ga zdravniki zelo težko odkrijejo. Ob koncu oddaje je gledalcem in oboževalcem poslala jasno sporočilo: "Želim povedati, da obstaja zelo veliko ljudi, ki me imajo radi, in da imam jaz rada njih. In da sem nesmrtna. Naj mojo smrt razumejo kot odhod na območje brez signala."
Provokativna in brez dlake na jeziku
V svojem življenju je opravljala številne poklice. Zaključila je študij hrvaškega in nemškega jezika na Pedagoški akademiji na Reki. Delala je kot učiteljica, turistična vodnica, novinarka, urednica na hrvaškem radiu in televizijska voditeljica. Širša javnost jo je kot pisateljico spoznala v začetku tisočletja.
Leta 2002 je izdala svoj prvi roman z naslovom "Uho, grlo, nož", ki ostaja eno njenih najbolj znanih del. V njem je že nakazala svoj prepoznaven slog, ki vključuje surov jezik, črni humor, jezo in ostro družbeno kritiko. V svojih knjigah in kolumnah je redno pisala o družini, položaju žensk, nasilju, zakonu, spolnosti, starosti, smrti, nacionalizmu, politiki, Cerkvi in družbeni hinavščini. Njena dela so prevedli v številne jezike, gledališča na Hrvaškem in v tujini pa so njene knjige pogosto prilagodila za odrske deske.
Bogat literarni opus in neizprosen slog
Med njene najbolj znane romane spadajo "Ljubav na posljednji pogled", "Crnci u Firenci", "Dabogda te majka rodila", "Kosturi okruga Madison" in "Doživotna robija". Poleg romanov velik del njenega ustvarjanja predstavljajo kolumne in polemična besedila, zbrana v knjigah, kot so "Ja nevjernica", "Zašto psujem" in "Umrijeti bez stresa". Svoje tekste je redno objavljala v Feral Tribuneu, Nacionalu in na svojem priljubljenem blogu.
V zadnjih letih je vse pogosteje pisala o bolezni, staranju in minljivosti. Kljub spremembi tematik je ohranila svoj edinstven in prepoznaven slog: kratke povedi, ironijo, kletvice, črni humor in izrazito oseben pogled na družbene ter politične teme.
