Opereto bi lahko opisali tudi kot opero lahkotne, humoristične vsebine, v kateri je večino recitativov zamenjalo govorjeno besedilo. V svoji poldrugo stoletje dolgi zgodovini je opereta doživela enako kritike kot priljubljenosti. Z lahkotnimi vsebinami, ki pogosto uporabljajo klišejski, ne ravno prefinjen humor, ter z odsotnostjo glasbe v velikem delu predstave se ji ni uspelo postaviti ob bok operi. Hkrati pa je zaradi lažje dostopnosti (tako za poslušalce kot za izvajalce) pa tudi zaradi satirične družbene kritičnosti z lahkoto polnila gledališke dvorane tudi v obdobjih, ko je opera kot zvrst doživljala upad priljubljenosti ali pa so se gledališča spopadala s finančnimi težavami pri postavljanju zahtevnejših opernih predstav na oder. Skratka opereti moramo iz današnje perspektive priznati nepogrešljivo mesto v zgodovini glasbenega gledališča.
Znotraj operetnega repertoarja prav posebno mesto zaseda delo, ki pravzaprav ni povsem tipično za ta žanr - gre za kvalitativni presežek, ki pa ga pogosto najbolj asociiramo s to glasbeno obliko, čeprav v marsičem presega njeno povprečno podobo. Gre za opereto Netopir, ki jo je leta 1873 napisal "kralj valčka", Johann Strauss ml. (1825-1899). Straussa ml. imamo za začetnika dunajske šole operete, njegovega Netopirja pa lahko razumemo kot povzetek slogovnih in izraznih dosežkov skladatelja, ki je večino svojega opusa posvetil plesni glasbi. To je (od valčka in polke do koračnice in četvorke) vključil tudi v svojo opereto - hkrati pa se izkazal tudi kot izvrsten snovalec solističnih arij in zborovskih točk, ki za izvajalca niso nič manj zahtevne kot sorodne operne arije ter še dolgo odmevajo v ušesih poslušalcev. Netopir je bil - in kot smo se lahko prepričali tudi na tokratni predstavi - še vedno je - uspešnica!
Premierno izvedbo nove predstave smo lahko spremljali v Veliki dvorani SNG Maribor, po novem Dvorani Ondine Otta Klasinc. Novo, svežo, a v splošni pojavnosti še vedno klasično podobo je predstavi nadel češki režiser Stanislav Moša. Vizualno podobo predstave sta zasnovala scenograf Petr Hloušek in kostumografinja Andrea Kučerova, ki sta dogajanje prestavila v čas nekaj desetletij po nastanku operete - v prvo desetletje 20. stoletja, ki ga še danes mnogi najbolj povezujemo z Dunajem, oziroma ga doživljamo kot najbolj značilno podobo tega mesta v času zadnjega velikega razcveta dunajske umetnosti pred razpadom avstrijskega imperija. Kulise, povzete po secesijskih vitražih, secesijsko pohištvo in oblačila po tedanji modi, s prepoznavno podobo tako imenovane Gibson girl - vse to nas je spretno prestavilo v čas razkošnega mestnega življenja in dekadentnega blišča plesnih zabav, v katerem se usode plemstva, meščanstva in služinčadi prepletajo na duhovit način.
Zasedba solističnih vlog je spretno izpostavila glasovne in igralske kapacitete stalnih in gostujočih članov ansambla mariborske Opere. Glavno žensko vlogo je interpretirala izvrstna Andreja Zakonjšek Krt, katere lahkotni lirični sopran in njemu ustrezni značaj je bil kot na kožo pisan vlogi Rosalinde. Rosalinda, odeta v krinko madžarske grofice, pa je izpostavila tudi izjemno koloraturno gibčnost njenega glasu ter temperament, s katerim je spretno oblikovala dve kontrastni osebi, zajeti v eno samo vlogo. S prikupnostjo in lahkotnostjo igre ter bravurozno pevsko tehniko je svojo vlogo sobarice Adele oblikovala tudi mlada sopranistka Nika Gorič. Glavno vlogo Gabriela von Eisensteina, Rosalindinega soproga in nepopravljivega zapeljivca, je prepričljivo in šarmantno interpretiral vedno sijajni Martin Sušnik. Nekoliko manj prefinjeno, a vendar učinkovito je nastopila Dada Kladenik v vlogi princa Orlovskega. Notarja Falkeja, "netopirja", je interpretiral Jaki Jurgec, ki je spretneje oblikoval igralsko kot pa pevsko plat vloge. Izpostaviti je treba tudi nastop Luke Brajnika v vlogi Franka, upravnika zapora, ki je očaral z velikim, a vendar okusno brzdanim baritonom ter privlačnim odrskim pojavom. Tim Ribič je zablestel v izrazito komični vlogi Alfreda, italijanskega učitelja petja in Rosalindinega snubca, hkrati pa "dežurnega krivca" celotne zgodbe. Njegov nastop je bil skladno ravnovesje razkošnega, tehnično in estetsko dovršenega tenorja in igralskega talenta, s katerim je humor potisnil do skrajne mere okusne karikature. To mejo je morda le mestoma prestopil dramski igralec Vojko Belšak, ki nas je zabaval v vlogi pijanega ječarja Froscha ter požel bogato odobravanje občinstva.
Vsekakor je treba pohvaliti tudi člane zbora in člane baletnega ansambla, ki so s svojimi vložki dali nepogrešljiv prispevek k blišču in eleganci predstave. Celoto je povezoval simfonični orkester pod taktirko Simona Robinsona. Orkester je zvenel skladno, barvno uravnovešeno, njegove bogate izraznosti pa niso zmotili občasni lapsusi tehnične narave, ki jih bodo zagotovo odpravili v ponovitvah predstave.
Poleg splošno zelo visoke ravni pevske kulture in odrske pričevalnosti solistov je dodatno kvaliteto predstavi dalo dejstvo, da je bila ta peta v slovenskemu jeziku - z glasbo v enkratno celoto zlit je zvenel izvrstni prevod libreta izpod peresa Otona Župančiča. Temu je poseben šarm in pričevalnost vlil še tokratni dodatni poseg v jezikovno podobo vlog, ki predstavljajo nižje družbene sloje - od bolj izobražene buržoazije je sobarice in služinčad ločil močan štajerski dialekt.
Zvočno in vizualno privlačna podoba celotne operete nas je očarala z lepoto, pristnostjo in visoko kakovostjo izpeljave. Občinstvo je pokazalo neprikrito navdušenje, ki ga je izrazilo z burnim aplavzom. Netopir se je torej izkazal za dobrodošlo in vsekakor vredno pridobitev repertoarja letošnje operne sezone v Mariboru, ki jo je z velikim uspehom in obilico blišča tudi odprl.
