Na današnji dan, 12. aprila, pred stoletjem in pol se je rodil Rihard Jakopič, slikar in "človek, ki je umetnost strateško vpel v družbeni okvir", so ob tej priložnosti zapisali v Narodni galeriji, matični varuhinji njegove dediščine.
Rihard Jakopič se je rodil leta 1869 v Trnovem "podjetnemu pridelovalcu zelenjave Francu Jakopiču in njegovi ženi Neži kot njun osmi otrok". Leta 1887 je odšel študirat na Dunaj, a je po dveh dokončanih letnikih odpotoval v München, ki je nanj odločilno vplival. Tam se je družil s Ferdom Veselom, Antonom Ažbetom in Matijem Jamo. Bavarsko prestolnico je obiskoval in tam občasno živel do leta 1900, ko se je vrnil v Ljubljano. Leto poprej je sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega umetniškega društva in tam pripravil prvo slovensko umetniško razstavo (1900). Leta 1903, kmalu po slabo sprejeti drugi slovenski umetniški razstavi (1902), se je nastanil v Škofji Loki. Za nekaj mesecev je odšel v Prago in se po vrnitvi pridružil pripravam na razstavo slovenskih impresionistov v salonu Miethke na Dunaju na začetku leta 1904. Naslednje leto je z Groharjem in Matijem Jamo razstavljal tudi v dunajski secesiji.
Prvo stalno umetnostno razstavišče pri nas
Leta 1906 se je vrnil v Ljubljano in tu ostal do smrti. Z Matejem Sternenom je leta 1907 odprl risarsko in slikarsko šolo, ki je nato delovala do začetka prve svetovne vojne. Leta 1909 je z dovoljenjem mestne občine na mestnem zemljišču v Tivoliju postavil Jakopičev paviljon, prvo stalno umetnostno razstavišče pri nas. V paviljonu je kmalu organiziral prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva. Leta 1918 je pomagal ustanoviti Društvo Narodna galerija in čez dve leti so odprli prvo stalno razstavo. Leta 1923 je paviljon prodal mestni občini, ta pa ga je naslednje leto oddala Društvu Narodna galerija. Ob ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 1938 je postal član njenega umetniškega razreda. Rihard Jakopič je umrl 21. aprila 1943, so njegovo življenje povzeli v Narodni galeriji.
Aparat slovenskega impresionizma
Jakopič je odigral ključno vlogo pri razvoju slovenske moderne in vseh mehanizmov, ki spremljajo takšen podvig. S Ferdom Veselom je pomagal prepričati Antona Ažbeta, da je v Münchnu ustanovil slikarsko šolo, v kateri so se zbirali poznejši slovenski impresionisti. Ko je v izložbi v Ljubljani videl eno od del Ivana Groharja, je umetnika poiskal na Gorenjskem in ga spodbudil, da je začel raziskovati evropske impresionizme. "Z razstavami v svojem paviljonu in z delovanjem v Društvu Narodna galerija je pomagal pri zgodovinjenju domače upodabljajoče umetnosti. S pisno (in ustno) kritiko se je postavljal v bran svoji in drugim modernim likovnim govoricam. Z njegovo pomočjo se je tudi pri nas vzpostavil (še vedno premajhen) umetnostni trg."
Na začetku je glavne nauke impresionizma (slikanje pred motivom, skicoznost, poudarek na zaznavi) združil s simbolizmom in secesijo, v poznejših letih pa postal bolj ekspresiven: "Ne delaj predmeta, ampak prikazen." Skupaj z njim veljajo Grohar, Jama in Sternen za začetnike modernega slikarstva pri nas, z njimi je "zgradil aparat slovenskega impresionizma", katerega namen je bil "zraziti najgloblja razodetja človeške duše".
Vodstva in predavanje
Ob obletnici so v Narodni galeriji pripravili poseben program. Javno vodstvo (Rihard Jakopič in njegov čas) je imel preteklo nedeljo dr. Andrej Smrekar, ponovil ga bo tudi to nedeljo, 14. aprila, ob 11. uri. Včeraj pa je imel dr. Tomaž Brejc predavanje z naslovom Rihard Jakopič in Izidor Cankar. "Izidor Cankar je Riharda Jakopiča označil za središčno osebnost slovenske likovne moderne. Kako je Cankar razmišljal o Jakopiču in kaj je Jakopič slikal, da si je v Cankarjevih očeh pridobil tolikšen pomen?" je bilo izhodiščno vprašanje dr. Brejca.
