Ime britanskega scenarista Stevena Knighta je v filmskem svetu začelo odmevati po prelomu stoletja, ko je s predlogo za film Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things, 2002) prejel nominacijo za oskarja. Od takrat naprej je Knight zgolj potrjeval svoj talent in je do velikega uspeha popeljal filme, kot sta Smrtne obljube (Eastern Promises, 2007) in Zaveznika (Allied, 2016), ter seriji Peaky Blinders (2014) in Tabu (2017). Vmes je začel še sam snemati filme in je z minimalističnim filmom Locke (2013) pozitivno presenetil tudi kot režiser.
To, da lahko tako uveljavljen scenarist in režiser danes snema s prvokategornimi hollywoodskimi zvezdniki, je torej logična posledica njegovega dolgoročno vzpenjajočega se renomeja. Z Vedrino se poskuša Knight v imperiju hollywoodskega filma uveljaviti kot "totalni avtor", kot režiser in scenarist obenem. V tokratni zgodbi spremljamo vsakdan vojnega veterana Bakerja Dilla (Matthew McConaughey), ki pred temačno preteklostjo pobegne na odročni otok Plymouth, kjer se začne preživljati kot ribič. A nekega dne se pred vrati pojavi njegova nekdanja soproga Karen (Anne Hathaway), ki s sabo prinese breme nekdanjih grehov, kar ponovno odpre Pandorino skrinjico psiholoških in kriminalnih spletk.
Pri Vedrini gre za poskus združevanja komercialnega in kakovostnega avtorskega filma in Knight se je tu znašel pred precejšnjo dilemo, kako svoje dosedanje vplive filma noir narediti bolj privlačne za najširše občinstvo. Rešitev je našel v tem, da je običajno kuliso sivega urbanega kriminala preprosto zamenjal za eksotični otok, tako da lahko McConaughey brez zavor kaže svoje trebušne in prsne mišice ob rajskem morju, kot je to denimo počel v komediji Ni vse zlato, kar se sveti (Fool's Gold, 2008). Vseeno pa se Knight s tem ni zadovoljil in je uporabil podobno potezo kot v filmu Zaveznika, v katerem je noirovsko pripoved popeljal v šokanten obrat, ki se odvije v drugi polovici filma. Vendar pa ima Vedrina resen problem v tem, da njeno začetno izhodišče ni pretirano zanimivo, zato se ta obrat prej izkaže za obupan poskus, da bi filmu podal nekaj prepotrebne svežine. Ta zasuk je v Zaveznikih deloval presenetljivo, elegantno in povsem logično, v Vedrini pa deluje obupano in absurdno, še posebej zato, ker nikakor ne izhaja iz kriminalne žanrske podlage, na kateri film gradi na začetku. Izkaže se, da Vedrina namesto solidnega neonoirja stopi bistveno bližje motiviki serije Črno ogledalo (Black Mirror), kar sicer v teoriji zveni sila zanimivo, a težava je v tem, da ta poteza filma ne naredi boljšega, temveč prej daje vtis neuspelega eksperimenta, in to na najbolj odmevnem odru svetovnega filma.
Tudi največji mojstri filmske scenaristike včasih streljajo s praznimi naboji
