(INTERVJU) Neli K. Filipić: Ta podivjani svet, ki tudi otrokom ruši domove, se na pravico do domovanja požvižga

Babičin dom v slikanici Križemsvet (Mladinska knjiga, 2025), ki je nominirana za nagrado večernica, je kartonasta škatla, ki jo babica okrasi s pentljo – s čimer si iz nečesa zelo skromnega, komajda bivanjskega prostora, naredi prostor, na katerega gleda kot darilo. Od kod je prišla ta nenavadna in hkrati ganljiva podoba?

"Pred skoraj tridesetimi leti smo z mojo tedaj mlado družino našli ogromno kartonasto škatlo, zavrženo ob trgovini s hišnimi aparati. Iz nje je nastala hišica z vrati, okni, streho. S sinom sva jo porisala, vanjo namestila blazine in igrače. Seveda sem se morala tu z njim igrati. Pa tudi zgodbe sem mu v njej brala. To je ta ganljiva podoba.

Škatle se sicer v naši kolektivni zavesti pojavljajo kot nekaj, kar je zavito v fin papir in zavezano s pentljo, notri pa je darilo.

Od tod naprej je izvor zgodbe bolj boleč. Zaradi interneta je postalo vse na tem svetu vizualno dosegljivo, skoraj slep moraš biti, da ne opaziš ljudi, ki živijo na ulici, pod sabo imajo karton, nad sabo kos pločevine. Mnogi živijo v šotorih ali v za silo zbitih bivališčih. Nisem iskala podatkov, prepričana pa sem, da je dom za ogromno prebivalcev tega sveta bolj podoben kartonasti škatli kot lepim hišam, v katerih na srečo živi večina Slovencev.

Vesela sem in hvaležna, da je Igor Šinkovec to tako lepo prikazal z lastno umetniško imaginacijo in izrazno močjo. Slikanica je pod njegovo roko zablestela."

Na prvi pogled se zdi babičino življenje predvsem razgiban nabor najrazličnejših pustolovščin in razburljivih začasnih domovanj. A pripoved počasi razkriva, da nomadsko življenje pomeni tudi nestalnost, zaradi katere drugi ljudje babice ne morejo zares doseči. Je bila zgodba o babici že od začetka tudi zgodba o osamljenosti in nepripadanju?

"Med pisanjem zgodbe nisem analizirala. Pustila sem jo, da steče, in stekla je tako, da je pravzaprav sploh ni bilo treba popravljati. Kar je v pisanju izjema, kajti vedno je treba kaj dodelovati, piliti. Ne vem, ali je to zgodba o osamljenosti in nepripadanju. Morda ste ti kvaliteti zaslutili zaradi lastne empatije. Kdo drug bi lahko začutil kaj drugega – mogoče lepoto in prostranost sveta, v katerem je vse možno.

Moč literature oziroma zgodb, ki jih ta podaja, je prav v tem, da ima vsakdo svobodo, da jih razume po svoje, v skladu z znanjem, spoznanji in notranjim svetom, ki ga odrasli bralci že posedujejo, mladi pa šele izgrajujejo. Če zgodbi uspe narediti ozko razpoko v že učvrščen red njihovega sveta in pokazati nekaj, kar jim je doslej ostajalo skrito, obstaja možnost, da bo ta vrzel rasla in nekega dne prerasla v vizijo, ki človeka spremeni. Odznotraj. Verjamem, da je to bistvo empatije – da se pod zunanjim vplivom naš notranji svet zamaje, morda celo poruši – in znova zgradi. To moč ima umetnost. Zato je srečanje s pravimi umetniškimi deli tolikokrat boleče. Tako so name delovale mnoge knjige. Glasba, filmi, likovna umetnost. Še pa še bi lahko naštevala. Spomnim se, kako sem davnega leta 1984 obstala pred Picassovo Guernico popolnoma pretresena. Prej sem jo poznala le iz knjig. Solze so mi tekle po licih. To je samo en primer. Vedno znova me umetnost presune. Me spreminja.

Zato tisti, ki kritizirajo umetnost kot nedomoljubno zgolj zato, ker ni po njihovem okusu ali morali, po meri njihovega vrednostnega sistema, dokazujejo le to, da se bojijo pretresov v duhu, ki jih ta povzroča. Ampak človeka mora znotraj nekaj pretresati, da bi postal bolj dojemljiv za včasih neznosno bolečo raznolikost in drugačnost vsega, kar nas obkroža.

Če se vrnem k zgodbi Križemsvet – razlog, da sem jo napisala, je v bistvu zelo oseben. To bom ohranila zase."

Brezdomstvo v slikanici nikoli ni poimenovano neposredno, ampak je predvsem nakazano. Zato tudi ni povsem jasno, ali je babica tak način življenja izbrala in si ga naredila najlepšega, kot je znala, ali pa so jo vanj potisnile stiska in okoliščine. 

"Kot sem že rekla, bralci imajo svobodo, da besedila razumejo po svoje. Potrudila sem se, da sem otrokom babičino življenje pokazala kot domišljijsko potovanje. V besedilu pa namerno puščam vrzeli, da jih vsak po svoje zapolni.

Brezdomstvo je vedno bilo in očitno žal bo. Otroci lahko brezdomce vidijo v mestih. Ali pa na televiziji. Ali berejo o njih v knjigah. V otroštvu me je močno prizadela knjiga Erazem in potepuh Astrid Lindgren. Dolgo sem pestovala bolečino, ki sem jo čutila zaradi Erazmove usode. Potepuh Oskar pa se je vame naselil bolj nežno, skoraj neopazno – in v meni ostal za vedno. Kdo je bil ta človek? Kakšna je bila njegova življenjska usoda?

Ko se otroci torej prvič srečajo z brezdomnimi ljudmi, se jih ti gotovo dotaknejo – in sam bog ve, kakšno razlago jim zanje ponudijo njihovi starši. Jih prikažejo kot zgube? Ali kot nesrečne žrtve? Ampak vse to so zgolj omejujoče nalepke, predsodki. Brezdomni so ljudje kot mi, to je vse. S to nesrečno okoliščino, da nimajo doma. V Splošni deklaraciji človekovih pravic je tudi pravica do primernega domovanja. Na katero se ta nori, podivjani svet, ki tudi otrokom krade in ruši domove, sebično požvižga."

V zgodbo vstopi otrok z Veliko knjigo besed. Ta deluje skoraj kot čarobna skrinjica: besede lahko pričarajo stvari, jim dajo materialno obliko in jih naselijo v svet. Kaj vam je ta motiv omogočil povedati o moči jezika in pripovedovanja?

"ʼIn beseda je meso postalaʼ, piše v Bibliji, kar interpretiram po svoje. Komunikacija s pomočjo besed je nekaj najbolj magičnega in čudovitega, kar je človeška vrsta razvila – in seveda mnogo mnogo kasneje njej podrejeni izum pisave. Brez besed ne bi mogli racionalno, abstraktno misliti. Ne bi pripovedovali zgodb. Na to se nanaša prihod otroka s knjigo besed. Otrok je simbolni nosilec nedolžnega; tisto bitje, ki je najbližje božanskemu. Zato so angeli prikazani kot otroci. V nasprotju s simbolom modreca je to stanje še nezavedno. V zgodbi otrok ponuja darila iz knjige besed, se pa tudi že zaveda moči besed, ki zato kar mimogrede postanejo ʼmesoʼ. Torej je stanje nevedne nedolžnosti presegel z zavestno izbiro. V knjigi vsaj malce humorno. ʼAmpak to pa ne!ʼ otrok ponudi babici. To je lahko osebni upor ali pa politična izjava, s katero se opredelimo za dobro. Dobro zase ali dobro za vse. Kakorkoli že (besedi, ki ju v zgodbi prav tako ponudi babici), moč jezika je neverjetna. Tega ne vemo le literarni ustvarjalci. Včasih me kdo dobronamerno opomni, da je za otroke treba pisati v bolj preprostem jeziku, da bodo razumeli. Tem odgovarjam: prav nasprotno, treba jih je hraniti s kompleksnimi besednimi zvezami, istočasno pa jim pomagati, da jih usvojijo, razumejo. Tista slavna Brechtova misel Knjiga je orožje, vzemi jo v roke se mi zdi nepopolna. Dodala bi ji, da je to orožje sposobnost razmišljanja, za katero nujno potrebujemo besede. Bogato besedišče. Nihče ne zna razmišljati brez besed. In ko razmišljamo, osmišljamo sebe in svet."

Beseda križemsvet označuje prostor, kjer se križajo poti sveta, babici pove otrok. Dom torej ne določa človeka, ampak ga lahko človek nosi s seboj. Kaj za vas pomeni beseda dom? Kako bi jo razložili v Veliki knjigi besed?

"Pomeni mi prostor, kjer se oddahnem, sem varna, mi je lepo, se potolažim od grozot sveta in se napojim z močjo. S tem pa sem že opisala tudi, kako name delujejo knjige. Zato lahko rečem, da sem dvodomna srečnica. Istočasno živim v fizičnem stanovanju in v svetu literature."

Morda lahko tudi dobra zgodba človeku ustvari začasen dom. Je tudi branje lahko oblika pripadanja – prostor, v katerem smo za nekaj časa prepoznani in sprejeti?

"Zagotovo. Med branjem pozabimo nase, začasno postanemo nekdo drug z drugačno usodo. Tu ljubimo ali sovražimo, se rojevamo in umiramo itd. – skratka preigravamo možnosti, ki nam jih naše vsakdanje življenje ne ponuja. Ampak zgodbam ne pripadamo zares. Tu smo samo na obisku. Pripadamo zgolj temu svetu, svoji usodi, in od tega se ne da za vedno zbežati.

Lahko pa z zgodbami, ki jih obiskujemo, mislimo drugačen svet in tako prepoznamo možnost, da tak svet skupaj ustvarimo, in način, kako s svojim življenjem, s svojo izbiro, s svojimi dejanji, prispevati k temu."

V slikanici je veliko humorja, čeprav govori o zelo resnih stvareh. Kako pomembno je bilo, da zgodba ne postane težka ali polna moraliziranja?

"Humor obožujem. Moraliziranja ne maram. Otroci danes pa kot da stojijo na pragu odraščanja v nekaj, kar se zdi živa groza. Jo že čutijo, se jih že dotika – preko spleta, poročil na TV.

Naj torej zgodbe v knjigah otrokom spregovorijo, pa vendar: naj imajo ti otroštvo brez tegob odraslih. Naj odrastejo v ljudi, ki bodo svet mislili drugače od nas. In za to potrebujejo dobre zgodbe."

Slikanica odpira vprašanja, kaj pomeni pripadati, biti dosegljiv drugemu in imeti dom. Kaj si želite, da bi po branju Križemsveta odnesel otrok – in kaj odrasli, ki mu knjigo bere ali jo bere sam?

"Otrokom naj razpira pogled, odraslim pa naj ga odstira. Ali vsaj ne zastira."

Če bi imeli sami Veliko knjigo besed, iz katere bi lahko pričarali eno stvar, ki je na svetu ni dovolj, kaj bi to bilo?

"Na svoji koži čutim, kako težko je živeti v razmerah večnega stresa in strahu pred izgubo doma zaradi finančnih stisk. Ljudje, ki so lastniki svojega doma, se morda počutijo vsaj navidezno varne. Vemo, kako lahko ta varnost čez noč izgine. O tem sem že pisala v slikanici Požar. Požari, poplave, potresi – vse to že doživljamo, vsake toliko tudi v Sloveniji. Da o vojnah sploh ne govorim. Tudi o tem, o tovrstnem beguncu, sem že pisala v risoromanu Superga.

Imeti dom je osnovna človekova pravica. Mnogim nedosegljiva. Torej bi ljudem pričarala varen, stabilen in miren dom. Gledano širše pa je naš edini zares dom Zemlja, kjer mora biti prostor za vsa bitja, tudi za živali in rastline. Eden brez vseh in vsega drugega ne more preživeti. Torej bi pričarala še dejavno solidarnost in spoštovanje med vsemi ljudmi."

Križemsvet je povsod, kjer smo mi. Kje je vaš Križemsvet – in kaj mora biti tam, da lahko rečete, tukaj sem doma?

"Dom je pojem, ki ljudem morda pomeni različne kvalitete. Kar se mene tiče, je ta pojmovni dom seveda v meni sami. Tu je križišče ne le domišljije, pač pa duha, izkušenj, odprtosti, zavedanja, razumevanja. V tem domu mi nikoli ni dolgčas, nikoli nisem sama, ničesar ne pogrešam v duhovnem smislu.

Ampak vsak od nas potrebuje najprej varnost fizičnega doma, da bi lahko potem odpirali vrata drugim v svojo notranjost. Sredi križpotij sveta potrebujemo vsaj en varen naslov."