Pojem nizkoproračunskega filma je eden najbolj relativnih konceptov v svetu filma. Vzemimo film, kakršen je Mesečina Barryja Jenkinsa, lanski dobitnik oskarja za najboljši film. S štirimi milijoni dolarjev končnega proračuna mu v ZDA brez sence dvoma nadenejo oznako nizkoproračunskosti, medtem ko v Sloveniji ta vsota predstavlja nič manj kot celoletni proračun Slovenskega filmskega centra. Če bi v Sloveniji posneli film s takšnim proračunom, bi v trenutku obveljal za najbolj razkošen in ekscesen film v zgodovini naše kinematografije.
Režiser Darko Štante v svojem debitantskem filmu Posledice pokaže, da zelo dobro razume relativnost teh kategorij in da ključ do takšnega filma, kakršen je Mesečina, sploh ne leži nujno v višini proračuna. Kategorija "nizkoproračunskega filma" namreč vsebuje tudi vrsto pripovednih, estetskih in tehničnih kodov, ki jih je mogoče preprosto posnemati, s tem pa potencialno posneti izdelek, ki bo lahko vsaj na videz enakovredno konkuriral prebijajočim filmom iz angleško govorečega sveta.
Drugačna estetika, kot smo je vajeni v slovenskem filmu
