(MNENJE) Kultura je potrata, a tudi poceni orožje

Prva javnosti znana poteza ministrstva za kulturo pod vodstvom dr. Ignacije Fridl Jarc je bila ponovna ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Druga poteza je bilo obvestilo prejemnikom proračunskih sredstev, da se bodo "zaradi velikega primanjkljaja finančnih sredstev v proračunu ministrstva za kulturo za leto 2026 skladno z razpisnimi in pogodbenimi določili odobrena sredstva predvidoma zmanjšala" in da naj do jesenskega rebalansa ne pošiljajo zahtevkov za izplačila.

Bivša ministrica dr. Asta Vrečko je nemudoma odgovorila s pojasnilom, da je letošnji proračun rekorden (282,3 milijona evrov) in so bila sredstva za vse razpise zagotovljena ter da so tik pred odhodom zagotovili še dodatna sredstva. Nakar so iz kabineta nove ministrice postregli s podatkom, da "zaradi povečane porabe predhodnega vodstva ministrstva za kulturo po vseh trenutnih podatkih manjka 8,9 milijona evrov za tekoče financiranje vseh zakonskih in pogodbenih obveznosti do konca leta. Največji manko smo ugotovili na postavki za samozaposlene v kulturi, in sicer 3,9 milijona evrov …" Ministrica je trditev o zapravljanju podkrepila z zgovornimi podatki o številu zaposlenih v času mandata Vaska Simonitija in v času Aste Vrečko in celo o stroških za vozni park. "Ne gre za nikakršno obračunavanje s katerimkoli subjektom, ki deluje na področju kulture, ampak za odgovorno ravnanje s financami državljank in državljanov, ki v proračun Republike Slovenije prispevajo," je rekla nova ministrica.

Ni prvič, da so izračuni Aste Vrečko in Ignacije Fridl Jarc povsem nasprotni. Prva je izračunala, da naj bi za predlagano razširjeno pravico do pokojnin za izjemne umetniške dosežke na letni ravni porabili 60.000 evrov. Toliko naj bi davkoplačevalce stale pokojnine za dva velika in dva mala Prešernova nagrajenca na leto. Druga je temu dodala še vse, ki so te nagrade že dobili, pa po starem zakonu niso bili upravičeni do njih. "V resnici bo višina sredstev minimalno okrog dva milijona evrov letno ali celo več. Ministrica se torej laže vsaj za okrog 30-kratnik dejanskih stroškov," je rekla Fridl Jarc v intervjuju za Večer pred lanskim referendumom. Več volivcev je verjelo predsednici kulturnega foruma SDS. Še več, z referendumom proti novemu zakonu o pokojninah za izjemne umetniške dosežke je stranka lansko pomlad mobilizirala volivce. Pravzaprav celo bolj kot letošnjo pomlad, ko navsezadnje ni zmagala.

Mirno bi lahko počakali, da pridejo na oblast, in zakon spremenili zdaj. V nobenem primeru ne bi v tem času uresničevanje zakona "državljanom" pobralo toliko denarja, kot jim ga je pobral referendum – šest milijonov evrov. In tudi primanjkljaj na določenih postavkah proračuna je mogoče reševati drugače. Da se, a ne za SDS. Ves čas sestavljanja nove vladne koalicije je veljalo, da bodo ministrstvo za kulturo prevzeli Demokrati. Ko se je pokazalo drugače, smo se spraševali, ali so si po premisleku vendarle raje vzeli kak bolj udaren resor z večjim proračunom ali pa je bil njihov načrt za uravnavanje resorja za premierja premalo radikalen. In tako je kultura spet ostala SDS-u, ki je ves čas predvolilnega boja vztrajno ponavljal, da bo najprej odrezal nevladne organizacije. SDS razume, da je kultura odlično bojno polje za kulturni boj, in to za – relativno – majhen denar. Kultura je poceni orožje.

Ne dvomim o izračunih ministrice, četudi bi se mi zdelo mogoče, da v njih ni kakega parametra, ki pač ni v prid njenim tezam. Ne morem pa prezreti, da dejanji, s katerima se je kot političarka doslej proslavila – referendum in sedanje krizno gospodarjenje, muzej je vendarle prvič ustanovil že Vasko Simoniti  -, sporočata, da se na tem polju na veliko zapravlja. Asta Vrečko je ob napovedanih rezih rekla, da ne gre za računico, temveč za ideologijo. Ne, gre za to, da računica je ideologija. Izhodiščna predpostavka te vlade je, da je kultura zapravljanje davkoplačevalskega denarja.  

In kako sta povezani prvi potezi nove kulturne vlade? Ne, seveda ne bodo sredstev nevladnikov direktno prekanalizirali v proračun za muzej. Letos bo za njegovo vzpostavljanje namenjenih samo 150.000 evrov, zagotavljajo na ministrstvu. A hkrati ne skrivajo, da je sedež muzeja še zmeraj načrtovan na Metelkovi 6, se pravi v zgradbi, ki velja za sedež nevladnih organizacij. Formalni alibi za to je, da hišo, ki je v državni lasti, pač že upravlja ministrstvo za kulturo.  A to seveda ni edina državna infrastruktura, ki bi jo lahko porabili za ta namen.

Izbira lokacije je eklatantno simbolna. Pa še eno vez med obema potezama vidim. Ko tako hkrati slavimo osamosvojitev in saniramo potratno kulturo, se moram spomniti na vprašanje, ki ga je izrekel teatrolog Rok Vevar: smo leta 1991 ustanovili državo ali podjetje? Državo ali računovodski servis?