Lubomyr Melnyk v Mariboru

Ponedeljek, pa še povelikonočni, v Mariboru ni ravno dan za koncerte, sploh pa ne cikla Jazz v Narodnem Domu (ND). Tudi viteška dvorana Mariborskega gradu ni običajen prostor zanj, ima pa bogato koncertno tradicijo. Da je 71-letni ukrajinski skladatelj in pianist Lubomyr Melnyk nastopil prav tam kot njegov slavni madžarski kolega Franz Liszt (1811-1886) 173 let prej, je morda naključje, a nadvse pomenljivo. Čeprav so bile zapisane v notnih partiturah, je bil tudi on v svojem času edini, ki je znal korektno odigrati svoje skladbe. Pravzaprav bi lahko ponedeljkov koncert uvrstili tudi v komorni cikel klasične glasbe, a so ljubitelji sodobnega jazza najbrž le bolj vajeni zvrstnih in slogovnih odmikov od horizonta pričakovanj. In tako je skoraj do zadnjega sedeža napolnjen avditorij složno združil redne obiskovalce obeh pa še koga.
Melnyk, sicer klasično izobražen pianist, je v mnogih pogledih nekonvencionalen, celo ekscentričen - in hkrati eden od redkih, a toliko bolj izstopajočih primerov neposredne povezave med odmikom od "vsakdanje življenjske normalnosti" in (morda nerazumljeno, a zato nič manj izjemno) genialnostjo. Njegova glasba seveda je del globalne sodobne umetnosti, ki je predvsem konceptualna, torej zares razumljiva šele iz širšega konteksta, čeprav še vedno vsaj potencialno estetska tudi sama po sebi. Zato zahteva dodatno razlago in Melnyk z njimi ne skopari. Pravzaprav je (morda skoraj predolga in preveč podrobna) uvodna pripoved o njegovih ustvarjalnih principih in življenjskih nazorih blizu teozofije ter nato še (pred)zgodba k vsaki skladbi posebej integralni del nastopa.