Letni kino Minoriti: Politika v jazzovskih ritmih

Sedemnajstega januarja leta 1961 je v mestu Élisabethville (danes Lubumbashi) na jugu Konga pod streli padel Patrice Lumumba, prvi predsednik vlade na novo ustanovljene Demokratične republike Kongo, ki se je zgolj leto poprej osvobodila belgijske kolonialne nadvlade. Lumumba je v skrbno organiziranem napadu padel skupaj s svojima tesnima sodelavcema Mauriceom Mpolom in Josephom Okitom, s katerima je na novo vzpostavljal neodvisno državo na odločnih protikolonialnih temeljih. Tovrstna nacionalistična gibanja so šla seveda močno v nos velikim nacijam, predvsem ZDA in Belgiji, ki nista želeli kar tako iz rok spustiti bogatih naravnih virov v tej državi. Kavčuk je bil v začetku 20. stoletja ključen vir bogatenja Belgije, kasneje pa so ZDA v času 2. svetovne vojne pri razvoju prvih jedrskih bomb uporabile prav uran, pridobljen v Kongu, ki sta ga vsebovali tudi bombi, odvrženi na Hirošimo in Nagasaki. Atentat na Lumumba je torej imel bistveno širšo mednarodno in zgodovinsko razsežnost.

Ampak na podlagi teh političnih trenj se je predvsem v ZDA odvila še vrsta dogodkov, ki so segli še bistveno dlje, celo v srce popularne kulture. Da bi CIA zakrila svoje nelegalne spletke v Kongu, so angažirali usluge jazz glasbenikov, kakršen je bil Louis Armstrong, ki je posredno širil ameriško ideologijo in interese svoje države v Afriki. Še toliko bolj napeto pa je bilo v ZDA po atentatu Patricea Lumumba med tamkajšnjimi aktivisti, saj so v podporo protikolonialnim in panafriškim gibanjem spregovorile odmevne javne figure, kakršen je bil denimo Malcolm X, medtem ko je skupina intelektualcev in glasbenikov uprizorila glasen protest v stavbi Združenih narodov v New Yorku.

Te večplastne in prepletajoče dogodke je lani na obširen način obdelal dokumentarec Glasba za vojaški udar (Soundtrack to a Coup d'Etat, 2024), v katerem nas režiser Johan Grimonprez v dveh urah in pol popelje skozi to fascinantno poglavje zgodovine 20. stoletja. Film, ki se v veliki meri zanaša na obširen nabor arhivskega gradiva, pa ta preplet glasbe in političnih intrig prikaže na povsem svojstven način. Tempo filmu že na začetku da razvpito udarjanje s čevljem po mizi, ki ga je leta 1960 na zasedanju Združenih narodov uprizoril sovjetski vodja Nikita Hruščev. Od tu naprej smo priča prepletu glasbenih vložkov, ki dajejo ritem obravnavi mnogo resnejših tem, s tem načinom pripovedovanja pa film na privlačen način poudari preplet popularne kulture in politike.  

"V resnici smo želeli posneti triler," je v intervjuju za The Hollywood Reporter lani povedal režiser Johan Grimonprez. "Začne se kot komedija, ki vas vodi do elementov trilerja, potem pa vas glasba ponese do samega konca, ko ne morete več zadržati krika. Kdo so glavni igralci? Rudarska industrija, zahodne velesile, Združeni narodi, razcep med vzhodom in zahodom, bitka za neodvisnost, glasbeniki." 

Režiserjev unikaten pristop je bil vsekakor zelo uspešen - film je bil letos nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarni film, za dve evropski filmski nagradi, ob premieri na festivalu v Sundanceu pa je osvojil nagrado žirije v sekciji dokumentarcev. Film Glasba za vojaški udar pa bo gledalkam in gledalcem v Minoritih odzvanjal dlje časa tudi zaradi vzporednic z današnjim časom. Dokumentarec s svojo analizo odnosov med gospodarskimi in političnimi velesilami na eni strani in gibanjem neuvrščenih na drugi izlušči pomembno zgodovinsko lekcijo o pojmu poguma v mednarodni politiki. Ta lekcija iz šestdesetih let minulega stoletja nas uči, da je prav ta element v preteklosti še kako krojil svetovno politiko - in kako njegovo umanjkanje danes preprečuje, da bi politika resneje posegla v razrešitev kriznih situacij, kakršna je denimo tista v Gazi.