Petra Zemljič
Po uspešni predstavitvi prvega dela razstave Women, (Be)coming v UGM Studio zdaj tam predstavljajo umetniška dela, nastala v umetniških rezidencah, ki so na področjih grafike, stripa in ilustracije ter digitalnih medijev potekale v okviru projekta Wom@rts. Umetnice so se odzvale na prelomno delo Drugi spol Simone de Beauvoir, ki letos praznuje 70-letnico izida. Mednarodna razstava predstavlja skupno 32 avtoric iz več kot desetih držav in po Mariboru potuje še v razstavišča partnerjev projekta v Vilno (Litva), Santiago de Compostela (Španija), Grand Angoulême (Francija), na Reko (Hrvaška), v Avilés (Španija) in Limerick (Irska). Umetnice v svojih delih prepletajo različne medijske, kulturne in generacijske izkušnje, ob katerih se sprašujejo o naravi ženske, njeni družbeni umestitvi, o lastni zgodovini in korakih v prihodnost. Med njimi je tudi slovenska umetnica Mina Fina. V UGM Studio so dela na ogled do 1. junija.
Razstavljate v projektu Wom@rts. Kako ste se spoprijeli z Drugim spolom?
"Ni se mi bilo težko spoprijeti. Gre za zelo obsežno knjigo. Sem jo že brala, ampak nikoli v celoti. Zdaj, ko sem jo, me je presenetilo, da nekako še zmeraj bijemo podobne bitke. Živimo v turbulentnih časih, vse gre na rob. Tudi v svojem delu se ukvarjam z žensko samopodobo, s tem, kako je predstavljeno žensko telo v medijih, raznih revijah in tako naprej. Mogoče mi ta distinkcija žensko:moško ni niti blizu, saj smo vsi podvrženi standardom, ki niso življenjski, ki od nas zahtevajo prilagoditev kanonom, stereotipnim vzorcem, v principu pa ne ustrezajo, niso v redu, niso avtentični za naše življenje."
Kako pa vse rezonira v teh delih, ki jih predstavljate v Mariboru?
"V svojem delu zelo izhajam iz sebe, kako se vidim, kako dojemam samo sebe. Najtežje se je odučiti tega, kako moraš izgledati, da si srečen, kako moraš izgledati, ko si žalosten. To je najtežje - da se sprejmeš. Mogoče to pride z odraščanjem. Zanimivo mi je bilo, ko sem listala modne časopise, erotične revije ... Nekako imajo vse ženske iste poze. Ta poza je, da sem zapeljiva, ta poza je, da sem srečna, ta poza je, da sem žalostna. Sama sebi si želim vizualno olajšati življenje. Na nek način s tem povem tudi zgodbo, ki se bo dotaknila širšega kroga ljudi. Svoja dela jemljem kot dnevniške zapise. Vsak umetnik ima svoj način, kako izraža neke teme. Moja dela ne čutim v kontekstu angažiranega plakata."
Za vas je bolj značilna ta pesniška občutljivost, a ne?
"Ja, bolj v tem kontekstu. Najlažje delam tako, da je vse skicozno, ne ustavljam se veliko pri enem motivu. Medtem, ko delam, berem velikih drugih del, kaj poslušam. Ne rišem vsak dan, si pa zapisujem besede, stavke, besedila v glasbi, ki so se me dotaknila. Te drobce si zapisujem, jih spravljam v beležke, in to kombiniram s svojo risbo."
Teh beležk se je verjetno že kar nabralo?
"Ja, pa dosti je tudi nekih listkov. Ker veliko potujem, imam zdaj že zapiske v računalniku. Te drobce pobiram od vsepovsod in delam mozaik."
Osebna izkaznica
Mina Žabnikar (1978) z umetniškim imenom Mina Fina je že za diplomsko delo, fotografsko monografijo Toneta Stojka, prejela nagrado za odličnost na akademiji in Brumnovo priznanje za najboljše delo v kategoriji monografij. Po srednji šoli za oblikovanje in študiju vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost je odšla na študijsko izmenjavo v Helsinke, kjer se je najbolj posvečala stripu in ilustraciji. V zadnjem času raziskuje risbo, animacijo in video. Izdala je več izvirnih avtorskih publikacij, zinov in knjig umetnika. Je tudi članica oblikovalske skupine Ee in avdio-vizualnega kolektiva YGT (Your Gay Thoughts). Za svoje delo je prejela že več stanovskih nagrad.
